Zakon o malem delu – začetek konca pokojnin, kot smo jih poznali!

Če bi samo 1/3 vseh zaposlenih spremenili v male delavce, se vsota prispevkov za pokojnine zmanjša za 21%, kar bi v povprečju pomenili 475 namesto 600 evrov pokojnine!

Iskreno opažam, da je kampanja o Zakonu o malem delu s strani vlade izjemno uspešna, če so uspeli upokojencem predstaviti, da bodo imeli korist od zakona.

Žal je resnica diametralno nasprotna.

O tem želim javnost prepričati z izračuni ter dejstvi in ne zgolj praznimi besedami.

  1. dejstvo je, da je v interesu tajkunov in kapitala na splošno, čim cenejša delovna sila, kamor so v ceno dela vključeni tudi vsi drugi stroški, kot so bolniške, dopust, prevoz na delo in seveda dajatve.
  2. Zakon o malem delu zniža obveznosti delodajalca. Ob približno enaki neto plači bi delodajalec prihranil že pri minimalni plači okrog 5.000 evrov letno po vsakem delavcu. Višja kot je plača, višji bi seveda bil prihranek. Če k temu prištejemo še dneve, ko so delavci na bolniških dopustih, pa regrese, prevoz na delo in ostale pravice, ki jih delavci sedaj imajo, pa bomo hitro prišli do vratolomnih zneskov.
  3. V interesu lastnikov je vsekakor zaslužek in zato so kazni za kršitelje omejitve števila malih delavcev v primerjavi z zaslužki lastnikov zanemarljive. Že pri nekaj sto delavcih, pretvorjenih iz rednih v male delavce, prihranijo lastniki krepko preko milijon evrov letno, kazen v višini 3.000 evrov mesečno pa zanemarljiva. Če bi vsak mesec plačali kazen, bi kazen predstavljala dober odstotek povečanja dobička.
  4. Od zaposlenih bodo na slabšem prav upokojenci, katerih vodje zakon podpirajo. Ob redni zaposlitvi se v pokojninski sklad nateče dobrih 24% višine plače, v primeru malega dela pa le 9%! Ob upoštevanju povprečne pokojnine v višini 600 EUR (ki jo ne presega prav dosti upokojencev) lahko naredimo simulacijo, kaj bi se zgodilo s pokojninami, če bi postopoma, tretjino za tretjino zaposlenih zamenjali mali delavci. Če bi tako po morebitni potrditvi referenduma o Zakona o malem delu le 1/3 zaposlenih spremenili v male delavce, bi bilo v pokojninski blagajni 21% manj denarja. Za tako znižan odstotek, bi ‘povprečna pokojnina znašala 475 EUR. Pri drugi tretjini delavcev, spremenjenih v male delavce, bi zmanjkalo kar 38% denarja za pokojnine, ali le 350 EUR povprečne pokojnine, če pa bi vsi delavci postali mali delavci,pa  bi ostala le dobra tretjina denarja, ali le 225 EUR za povprečno pokojnino.
  5. Ko bo kapital zavohal možnost bogatenja, bo verjetno kaj hitro sledil popravek zakona, ki bo omilil omejitve tako na strani delavcev, kot podjetij. Tako bodo trg dela prevzeli izkušeni študentski servisi, ki bodo bogateli kot še nikoli do sedaj, saj so to zasebne družbe, ki so, dokazano, bolj aktivni in prodorni od državnih zavodov za zaposlovanje, ki bodo verjetno z leti izgubili pomen in izginili. Tako pridemo zopet do nasprotja. Vlada namreč v javnosti nastopa s stališčem, da bo Zakon o malem delu zmanjšal dohodke študentskih servisov, na drugi strani pa se bo promet nekajkrat povečal, kar pomeni, da bodo namesto milijonov ustvarjali milijarde!
Zaključek je torej sledeč. Ob morebitnem sprejetju Zakona o malem delu bodo največ pridobili lastniki kapitala na račun socialne varnosti in študentski servisi, ki bodo prevzeli celoten segment zaposlovanja.
  1. Najhujše finančne posledice bodo čutili prav upokojenci, saj se bo prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zmanjševal in limitiral proti 62,5% zmanjšanju (ali k povprečni pokojnini v višini 225 EUR).
  2. Največje krčenje pravic bodo doživeli trenutni in bodoči zaposleni, saj Zakon o malem delu ne predvideva bolniških, porodniških, dopusta, prevoza na delo, malice…
  3. Študente v vsej zgodbi pa vidim zgolj kot stransko škodo, ki jih je vlada uspela potegniti na ta vrtiljak krčenja pravic delavcem in pokojnin upokojencem. Danes pa se v javnosti prikazuje, kot da je Zakon o malem delu reforma študentskega dela in ne reforma rednega dela, ki so ga zahtevale kapitalske elite!
Seveda pa so študentje prišli vladi zelo prav, saj imajo nekoga, na kogar kažejo s prstom. A vlada pozablja, da Slovenke in Slovenci niso neumni. Vsak, ki bo vzel v roke Zakon o malem delu o katerem bomo odločali na referendumu in ga primerjal s trenutnim stanjem, bo s kalkulatorjem v rokah kaj hitro prišel do istih izračunov, kot sem jih predstavil. Potem pa verjetno tudi vsakodnevno prikazovanje granitnih kock pred parlamentu ne bo prepričalo prav veliko ljudi, da bi podprli Zakon o malem delu. In če zakon o malem delu ne bo sprejet, potem tudi pokojninska reforma najbrž ne bo potrebna, saj ne bo malih delavcev in 9% prispevka, ampak bo ostal le 24,35%, kar bo bolj ali manj zadoščalo za izplačilo pokojnin v trenutnih višinah.

Igor JURIŠIČ, Ruše.

  • Share/Bookmark

Volitve so bolj pomembne, kot jih večina Slovencev razume. Potrošniška logika nas je pripeljala do tega, da kupujemo to, kar kupujejo znani obrazi. Enako tudi volimo. A kaj, ko ti znani obrazi zgolj služijo z reklamami, večina pa jih vanje sploh ne verjame. Ali je kdo preveril, če znani obrazi sploh kdaj naročijo tisto pijačo, ki jo reklamirajo, berejo tisti časopis, vozijo tisti avto… Večinoma ne. In tako tudi najverjetneje ne volijo tistih strank, ki jih propagirajo. Ali pa sploh ne volijo, ko vidijo stvari od blizu. Pa potegnimo še eno primerjavo med komercialnimi reklamami in politično kampanjo. Saj poznate reklame, kjer madež čudežno izgine. Pa izdelke, s katerimi shujšamo 30 kg brez truda ali paketi mobilne telefonije ki ponujajo neomejene klice, v drobnem tekstu pa piše, da se kot neomejeno razume določeno “razumno” število minut, vsaka nadaljnja pa se zaračunava po astronomski ceni? Verjetno tudi niste presenečeni, ko Vam ponujajo najrazličnejša zavarovanja, ki so odlična, dokler ne pride do škodnega primera, potem pa ugotovite, da so vsi škodni primeri, za katere ste se zavarovali na podlagi reklame, pravzaprav izključeni. Vse napisano drži a ljudje smo postali prekleto previdni, kaj kupujemo, pa čeprav gre za izdelek vreden 2,3 ali 5 €. In kaj ima to zveze z volitvami? Volitve (Evropske, predsedniške, državnozborske ali lokalne) so ravno tako povezane z masovnimi reklamami in odločitve po navadi bazirajo na marketingu strank in ne na njihovem programu, usmeritvi ali ciljih. Da bi razumeli bistvo, postavimo vprašanje nekoliko drugače: Predstavljajte si, da je volilna enota Vaša ulica ali Vaš blok v katerem živite že dalj časa in izbirate nekoga, ki Vas bo zastopal in se v Vašem imenu pogajal s plinarno, izbiral ponudnika za električno energijo, iskal ponudnike za drobna popravila…, skratka nekoga, ki mu boste zaupali odločanje o vaši bližnji okolici. Pojavita se dva kandidata. Eden je upokojena računovodkinja, ki je delala v osnovni šoli, druga oseba pa je spodnji sosed, ki je kot mulec friziral mopede, izostajalo od pouka ter prodajal petarde drugim otrokom, danes pa je brez službe a kljub temu vozi drag avto ter se ukvarja s sumljivimi posli. Ta oseba si seveda želi moči in položaja, kjer bi lahko “vlekla” provizije od poslov in iskala osebno korist, računovodkinja na drugi strani, pa se je ponudila zgolj zato, ker ugotavlja, da že nekaj let preplačujete stroške odvoza smeti. Seveda upokojena računovodkinja nima osebnih interesov in bi počela to v skupno in v enakem deležu kot za vse tudi v svoje dobro, drug sosed pa ima in denar in osebni interes. Ta sosed se tako odloči. da bo organiziral veliko kampanjo, povabil glasbenike za vse v bloku ali ulici pripravi velik piknik, kjer je obilo pijače in hrane. Potem pa pride trenutek odločitve. Za koga se boste odločili. Za računovodkinjo seveda. Piknik je bil super, ampak ta baraba nas ne more zastopati. Sedaj pa vso to zgodbo prestavimo eno stopnico višje. Na vrsti so lokalne volitve in odločiti se morate za župana. Tukaj pa so stvari že malo manj jasne. Na eni strani je poštenjak, ki ima komaj kakšen plakat, pa še tistega doma narejenega. Sicer ima odprt volilni račun, a “donatorjem” ne ponuja v zameno brezplačnih parcel ali koncesij za čiščenje mesta, vzdrževanje javne razsvetljave. Ne ponuja jim gradbenih poslov. Na drugi strani pa sta dva (en levi in en desni), ki vse to počneta in zbereta toliko denarja, da ves kraj opremita s svojimi slikami, kuhata golaž, delita dišave za avto, pisala, vžigalnike. Celo na 100g kavo nalepita svojo sliko in jo delita po nabiralnikih. In ta poštenjak je vaš sosed, prijatelj in sodelavec. Boste volili zanj? Zagotovo ne. Celo pristopili mu boste in prišepnili: ti si prepošten za politiko. To ni za tebe. Saj te podpiram, ampak s tem mečem glas v smeti. Če ste po duši levi boste še dodali: Jaz bom raje volil za levega kandidata, samo da desni ne pride na oblast. Desničarji po duši pa bi povedali prav nasprotno. Sedaj pa se vrnimo na predstavnika vašega bloka ali ulice. Predstavljajte si, da se za položaj potegujeta dve barabi (kot bi najlažje opisali tistega spodnjega soseda) in še vedno ista računovodkinja. Za koga bi se odločili? Vztrajam, da bi se večina še zmerom odločila za upokojeno računovodkinjo. In sedaj pridemo k bistvu. Za upokojeno računovodkinjo bi se v ulici oziroma bloku odločili izključno zato, ker v njene roke polagamo neposredno naš denar, ki ga plačujemo za plin, vodo, elektriko… Odločitev župana pa ne čutimo tako dolgo, ko le-ta ne poseže neposredno v našo denarnico, kot se je to zgodilo z mariborskimi radarji. Župan lahko torej sklepa za kraj škodljive pogodbe, jemlje podkupnine, kupčka s parcelami in saje posle prijateljem. To je sprejemljivo. Črto potegnemo šele takrat, ko župan neposredno poseže v naš žep. Volitve v državni zbor, predsedniške ali celo Evropske volitve pa so sploh primer za sebe. Tam posameznik skoraj nikoli ne čuti posledic, razen, ko vlada določi ceno vinjete ali ceno goriva oziroma ko Evropska komisija sprejme določen ukrep. Če bi torej za predstavnika svoje ulice ali bloka zagotovo izbrali poštenjaka (v zgornjem primeru upokojeno računovodkinjo), bo ta logika vsaj približno zdržala v manjših občinah in se z velikostjo občine zgubljala in popolnoma izgubila na državnem, kaj šele evropskem nivoju. Tukaj bo kampanja, brezplačni obeski, golaž in ostale dobrine pretehtale. In tu se začne sistemska korupcija. Vsak,ki je svoj glas zaupal nekomu na osnovi dobrin in ne na osnovi programa, je s tem podal tiho soglasje, da so politiki lahko pokvarjeni, podkupljivi in nesposobni. Cena, ki jo za to plačujemo pa je izjemno visoka. Za vse svinjarije, ki so se dvajset let nabirale, plačujemo mi. Nekaj časa so to pometali pod preprogo in s krediti reševali predstavo za javnost, cirkus, za katerega plačujemo neznosno drage vstopnice. Samo dvig DDV-ja za 2% (oziroma nižjega za 1%) stane povprečnega zaposlenega državljana Republike Slovenije okrog 150 €, upokojenca pa kakšnih 100 € ob predpostavki, da svojo plačo oziroma pokojnino zapravimo za dobrine in storitve, ki so obdavčene z DDV-jem. Seštevek znese vrtoglavih 177 milijonov €, pri čemer ne upošteva porabe tistih, ki prejemajo nadomestila oziroma socialne pomoči, štipendije ali druge prejemke, ob upoštevanju vsega pa bi najverjetneje presegli 200 milijonov €, ki jih bomo do nadaljnjega letno plačevali kot davek na korupcijo, nesposobnost in malomarnost. Sedaj pa ta ukrep očitajo vladi Mag. Alenke Bratušek? Ona je bila tista, ki je naredila neizogibno, saj smo bili na robu prepada. In uspela je – gospodarska rast se je po nekaj letih prvič okrepila, brezposelnost je začela upadati, kredibilnost naše države se veča. A najbolj žalostno pri vsem je, da smo zato krivi vsi. Tako tisti, ki so prišli na volitve in se odločali na podlagi všečnih reklam, predvsem pa tisti, ki sicer predstavljajo glas razuma, a so ostali doma in odločitev prepustili tistim, ki se odločajo na podlagi reklam. Seveda pridiga ne zaleže, če na koncu ne ponudi rešitve in zato zgolj nasvet, kako lahko vsak izmed nas pripomore k temu, da se rešimo iz te godlje in slovenijo premaknemo z 212. mesta (od 220) na svetovni lestvici gospodarske rasti. No ja – to je statistični podatek za leto 2013 – https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/rankorder/2003rank.html?countryname=Slovenia&countrycode=si&regionCode=eur&rank=206#si Samo v polovici leta je bil narejen bistven korak, ki nas je z 1,9% v prvem četrtletju z 206. mesta  popeljal nekje na 150. mesto, ob bok Veliki Britaniji in Islandiji. Kar lahko naredimo sami je napisano v naslednjih 4 točkah: 1. Vsi se udeležimo vsakih volitev in volimo odgovorno. Tisti, ki ostane doma, prepusti odločitev ostalim in to situacijo imamo danes. Vsi se pritožujejo, nihče pa ne prevzema odgovornosti. 2. Za kandidata oziroma stranko se odločimo tako, da preberemo programe, vizije in usmeritve strank, ki se potegujejo za naš glas in se odločimo za tiste, katerih program najbolj ustreza našemu osebnemu prepričanju oziroma idealom 3. Ko smo enkrat vrgli v skrinjico listek, vsaj občasno spremljajmo obnašanje stranke/predstavnika in ji/mu to damo tudi vedeti na primeren način. S tem se bodo zavedali, da bodo podporo izgubili. 4. Zavedamo se, da pompozna in draga kampanja dosti stane, kar pomeni, da so izvoljeni dolžni “sponzorjem” vračati usluge, zato bodite pametnejši od tistih, ki želijo vaš glas za svojo korist.

Primere programov najdete na spletnih straneh političnih strank, z moje strani pa zgolj povezavo na najboljšo in realno najmočnejšo opcijo na socialno liberalni levici – Zavezništvo Alenke Bratušek: http://www.alenkabratusek.si/AbecedasolidarnostiZaveznistva_AB.pdf ter enega na desnici, pri najmočnejši stranki SDS: http://www.sds.si/menu/5 .

Zelo pomembno pa je, da si ne dovolimo, da nas nekdo dvakrat izigra. Star kitajski pregovor pravi, da je prvič kriv tisti, ki te ogoljufa, če se to zgodi drugič pri isti osebi, pa je krivda v celoti tvoja. Tako kot ne bomo ponovno nasedli reklami za izdelek ali storitev, ki je bila vse, razen tega, kar je bilo v reklami, tudi ne nasedajmo tistim, ki so naredili in zagovarjali nasprotno od obljubljenega, še posebej, ko so na oblasti in imajo v rokah škarje in platno. In če se vrnem na začetek – demokracija nam je dala veliko možnosti izbire (od izdelkov, do storitev in vse do volitev), hkrati pa je odgovornost prevalila na nas. Samo mi odločamo in če odločimo slabo, potem se moramo s tem sprijazniti in razumeti tudi kot svojo napako in jo ob naslednji priložnosti popraviti. Igor JURIŠIČ

  • Share/Bookmark

Če bi znali prisluhniti SMS – Zelenim do sodnega procesa ne bi niti prišlo

SMS – Zeleni oziroma Stranka Mladih Slovenije, kot smo se imenovali, ko smo bili med leti 2000 in 2004 tudi parlamentarna stranka, smo bili takrat edina parlamentarna stranka, ki je nasprotovala vstopu Slovenije v NATO.

Edini smo se zavedali tako finančnih posledic, kot predvsem nevarnosti, katerim bomo primorani izpostavljati slovenske vojakinje in vojake nevarnostim v tujih vojnah. Predvsem pa smo imeli edini zgodovinski spomin, ki je segal do osamosvojitvene vojne, kjer so prav ZDA in vidne članice NATO-a, kot na primer Italija, ostro nasprotovali samostojni Sloveniji.

Ne glede na neenakomerno zastopanost nasprotnikov in privržencev članstva Slovenije v NATO-u moramo spoštovati pravno državo in tako tudi rezultat referenduma o članstvu v NATO-u.

A vrnimo se k naslovu tega razmišljanja. Danes se vsi sprašujemo, ali je Janez Janša kriv ali ne v procesu “Patria”, nihče pa ne polemizira, kdo je kriv, da smo se sploh odločili za nakup dragih oklepnikov v višini četrt milijarde evrov, ki jih več kot očitno ne potrebujemo. To dejstvo lahko podkrepim s tem, da se je brez vsake obrazložitve število naročenih vozil zmanjšalo s 135 na 44 in še ta bomo vrnili na podlagi protikorupcijske klavzule, če bo sodba prvostopenjskega sodišča postala pravnomočna.

V Stranki mladih – Zelenih Evrope zato predlagamo aktualni vladi, da se osredotoči predvsem na notranje probleme in namesto v oboroževanje vlaga v ustvarjanje novih in kvalitetnih delovnih mest za premnoge mlade brez službe ter ustavimo beg možganov v tujino. Če tega ne bomo storili in raje še naprej vlagali v oboroževanje in postavljali obveznosti do NATO-a pred obveznosti do lastnega naroda, bodo oklepniki lahko služili le za posredovanje na protestih proti lastnim državljanom; proti tistim, na katere smo pozabljali, ko smo izpolnjevali obveze do NATO-a, podarjali stotine milijonov Grčiji in reševali tajkunske kredite z dokapitalizacijo bank.

Zato priporočilo izvoljenim poslankam in poslancem: Začnite poslušati ljudi in svoje delo usmerite v reševanje notranjih težav, ki se kopičijo in se ne bodo rešile same!

Igor JURIŠIČ, predsednik Stranke mladih – Zelenih Evrope Maribor, 6. rožnik 2013

  • Share/Bookmark

Predsednik SMS-Zelenih Igor JURIŠIČ sem zgrožen nad prisluškovanjem novinarjem Associated Press (AP) v ZDA. Novinarji so branik demokracije in naloga sposobnih in raziskovalnih novinarjev je prav ta, da javnosti predstavijo spletke, goljufije in kazniva dejanja, ki jih ob zaupanju volivcev z davkoplačevalskim denarjem počnejo predstavniki oblasti in njenih institucij. Še posebej je alarmantno, da se to dogaja v ZDA; državi, ki se proglaša za glasnico demokracije in ki se v imenu širjenja demokracije vtika v notranje zadeve drugih suverenih držav. Prepričan sem, da bi ameriška diplomacija glasno napadala oviranje demokracije v primeru če bi novinarjem prisluškovala Iranska, Kitajska ali Ruska vlada oziroma vlada iz katere izmed držav, katera ni tesni zaveznik ZDA. Prav zato sem osebno razočaran, da se takšne stvari dogajajo v ZDA, ki očitno le pridiga o demokraciji, sama pa tepta osnovne norme, ki so zapisane tudi v njihovi ustavi in zakonodaji, ki ščitijo svobodo tiska. S tem pismom izražam podporo Združenju ameriških časopisov, ki ob podpori poznavalcev ustavnega prava, trdijo, da je vlada kršila človekove pravice. Istočasno pozivam predsednika ZDA Baracka Husseina Obamo, da javno obsodi kršenje človekovih pravic in svobode tiska v ZDA in preda roki pravice vse, ki so vpleteni v prisluškovanje novinarjem in s tem pokaže, da je varuh demokracije tudi na domačem dvorišču. Njegovo ekscelenco veleposlanika ZDA v Sloveniji, gospoda Josepha A. Mussomelija, pa s tem odprtim pismom prosim, da prenese tako podporo združenju ameriških časopisov v boju za ponovno vzpostavitev osnovnih demokratičnih načel v ZDA in hkrati prenese predsednku ZDA Baracku Husseinu Obami poziv k obsodbi kršenja človekovih pravic in svobode tiska v ZDA. Igor JURIŠIČ, Predsednik SMS-Zeleni

  • Share/Bookmark

Problem: Dokapitalizacija NLB s 375 MIO EUR – prelaganje odgovornosti na vse državljane, tudi tiste, ki so se znašli pod pragom revščine je potuha tajkunom!

Zelena rešitev: Namesto metanja denarja davkoplačevalcev v jamo brez dna, naj država odkupi zastavljeno premoženje v tej višini. Na primer odkup stanovanj, ki jih lahko nameni kot neprofitna za socialno ogrožene mlade družine!

V Stranki mladih – Zelenih Evrope (SMS-ZELENI) zgroženo opazujemo dogajanje okoli naše največje banke – NLB, ki še najbolj spominja na nekdaj priljubljeno družabno igro »Monopoli«.

Najbrž ni potrebno posebej razlagati, da se je NLB znašla v težavah zaradi podeljevanja kreditov izbrancem brez ustreznih jamstev.

Vsak, ki je imel kot »navaden državljan« opravka s katerokoli banko je verjetno izkusil, kaj vse mora pošten davkoplačevalec prinesti in zastaviti za jamstvo, da mu banka odobri kredit v višini le nekaj deset tisoč evrov.

Ko pa so se na NLB obrnili izbranci s prošnjo za milijonske kredite, jamstva niso bila več tako pomembna, saj bi v nasprotnem primeru NLB unovčila zastavljeno premoženje in sama rešila likvidnostne težave, ne pa, da breme prelaga na proračun, ki prizadene vse državljane Slovenije.

Negodovanje brez ustrezne rešitve nima smisla zato SMS-ZELENI predlagamo, da za omogočanje likvidnosti Republika Slovenija v višini 375 MIO EUR od NLB odkupi zastavljena jamstva .

Tako bo država morda sicer preplačala kak evro za kvadratni meter nepremičnine, ki je bila zastavljena – a bo vsaj nekaj dobila v zameno za ta denar in morda s tem povečala fond neprofitnih stanovanj za socialno ogrožene mlade družine in tako »ubila dve muhi na en mah«.

375 MIO EUR je ogromno denarja. Skoraj 200 EUR iz žepa vsakega državljana ali skoraj 500 EUR na vsakega zaposlenega. Ob povprečni neto plači 1000 EUR to pomeni, da bo vsak zaposlen povprečno namenil polovico svoje mesečne plače za poplačilo grehov tistih, ki so dajali kredite brez jamstev.

SMS-ZELENI pozivamo Vlado Republike Slovenije, da odloči v korist vseh državljanov namesto, da pomaga nekaj izbrancem, ki so zavozili »Zgodbo o uspehu«. Vlada naj odkupi zastavljena jamstva ter na tak način pomaga NLB, namesto, da meče 375 MIO EUR v jamo brez dna brez garancije, da se to ne bo ponovilo!

Igor JURIŠIČ, predsednik Stranke mladih – Zelenih Evrope

  • Share/Bookmark

Slovenijo so prejšnji teden, po objavi poročila Komisije za preprečevanje  korupcije, preplavila ugibanja, komentarji in vrednostne sodbe v povezavi z njim.

Tako kot povsod drugje, je tudi v politiki pomembno biti prvi. Stranka in prvak stranke, ki je prvi komentiral poročilo je bil deležen največje medijske pozornosti, to pa v politiki pomembno vpliva na rating.

Do sem je seveda vse legitimno, vendar pa je za vsebinsko komentiranje poročila potreben določen čas, saj je  nemogoče komentirati nekaj, česar nisi prebral, proučil in sprejel določenega stališča.

In prav tu prihajam do vprašanja iz naslova.

Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič se je namreč odločil, da bo o poročilu protikorupcijske komisije predhodno seznanil predsednika Republike Slovenije, Boruta Pahorja in predsednika Državnega zbora Gregorja Viranta, ki sta oba tudi zavezanca, ki ju je komisija v svojem poročilu obravnavala. Prav predsednik DZ in DL Gregor Virant pa je javnost o stališčih glede omenjenega sporočila seznanil le dve uri po tistem, ko je poročilo javnosti tudi uradno  predstavila protikorupcijska komisija.

Zato tako predsedniku KPK Goranu Klemenčiču in predsedniku DZ ter DL Gregorju Virantu postavljam javno vprašanje in sicer: ali gre v primeru, ko dobi Gregor Virant informacijo o preiskavi KPK bistveno prej zaradi svoje funkcije predsednika Državnega zbora, potem pa jo komentira tudi kot prvak DL (tako je vsaj razvidno iz sporočila uredništvom, ki ga je pošiljala STA 8. Januarja), za zlorabo informacije in zlorabo instituta predsednika Državnega zbora? In ali ni morda Gregor Virant zlorabil svoje funkcije zato, da je skoval politični dobiček kot predsednik stranke? Je takšno ravnanje sploh etično sprejemljivo?

Verjetno gre za precej delikatna vprašanja, a v kolikor bi nekdo po funkciji dobil zaupne podatke o stanju v določenem podjetju in na podlagi tega obogatel z nakupom in prodajo delnic, ne bi bilo dvoma o zlorabi. Ali veljajo enaka merila tudi v politiki ter ali je zloraba zaupnih podatkov za dvig ratinga stranke sprejemljiva, pa bo pokazal čas.

Igor JURIŠIČ, predsednik SMS – Zeleni LO Ruše

  • Share/Bookmark

Danes, ko proslavljamo 22. Obletnico razglasitve plebiscita, se mi nehote porajajo vprašanja:

-          Kam je izginila enotnost in kam izginja samostojnost?

-          Kam je izginila družba in od kdaj smo le 2 milijona posameznikov?

-          Kaj se je zgodilo z vso pozitivno energijo, ki smo jo imeli decembra 1990?

-          Kje so solidarnost, upanje, sanje…?

Deželi s štirimi milijoni pridnih rok se ni bati samostojne prihodnosti smo dejali in s kar 88% potrdili plebiscitno vprašanja, ki je glasilo: Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?

Danes, 22 let po odločilnem trenutku pa ugotavljamo, da smo na celi zavozili sanje in zaupanje iz leta 1990.

In kaj so nam vcepljali zadnjih 22 let? Da je Država je slab lastnik in da potrebujemo odgovorne lastnike ali pa, da moramo v imenu nacionalnega interesa reševati slovenska podjetja pred tujci?

Podjetja v (večinski) lasti države bi tako morala biti po tej trditvi že zdavnaj zaprta (Pošta, Telekom…), delavci pa na zavodih za zaposlovanje. Razlog preživetja pa je precej enostaven; podjetja, v katerih vlada (oziroma od vlade imenovani) postavlja vodstvo imajo 2 milijona delničarjev, ki zelo kritično zasledujejo predvsem 3 cilje, ki jim morajo slediti menedžerji:

-          podjetje zaposluje nove delavce in v čim manjši meri odpušča,

-          podjetje delavcem izplačuje spodobne plače in dodatke ter spoštuje njihove pravice ter

-          leto zaključi z zelenih številkah (ampak prva dva cilja sta bolj pomembna)

V zasebnem sektorju, kjer so »odgovorni« lastniki, pa sledijo samo enemu cilju; dobičku. Tudi na račun delavskih pravic, odpuščanja in celo selitve proizvodnje iz Slovenije.

Seveda se popolnoma strinjam, da lahko lastniki povečajo dobiček, če proizvodnjo iz Slovenije preselijo v Indijo in zato v Sloveniji odpustijo nekaj sto delavcev, da bi lahko v Indiji zaposlovali. Ampak – ali je zaposlovanje v Indiji na račun odpuščanja doma v nacionalnem interesu Slovenije?

Sedaj pa pridemo do ključnega vprašanja – kaj je nacionalni interes?

Zmoto in zablodo o državnem interesu je najlažje predstaviti na primeru Uniona in Leka.

Ob prevzemu pivovarne Union s strani pivovarne Laško smo dnevno poslušali, da je to v nacionalnem interesu. A pivovarna Laško se je od tujega lastnika za 70,7 milijonov evrov kupila 41,32 % od Belgijcev (http://www.24ur.com/novice/gospodarstvo/dovoljen-prevzem-uniona.html), kar pomeni, da je iz slovenskega gospodarstva v tujino izpuhtelo preko 70 milijonov evrov, brez, da bi ustvarili eno samo novo delovno mesto.

Drug primer pa je prodaja LEK-a Novartisu. V tem primeru pa je s prodajo v državo prišel svež denar, Novartis pa je v letu 2011 sicer zaprl 2.000 delovnih mest v ZDA in Švici, a odprl 700 novih v državah z nižjimi stroški – tudi v Sloveniji (http://www.delo.si/gospodarstvo/podjetja/lek-in-krka-bosta-povecala-stevilo-zaposlenih.html).

Seveda pa primer Laškega ni osamljen. Tu je še množica primerov menedžerskih odkupov, ko so se novi lastniki do grla zadolžili za nakup delnic podjetja, ki je dobro delovalo in se razvijalo – obresti in glavnica pa sta se zažrla v dobiček, ki bi lahko bil namenjen razvoju novih delovnih mest.

Tako smo s spremembo lastništva pahnili slovensko gospodarstvo v stagnacijo, a stagnacija v dinamičnih razmerah pomeni nazadovanje. V svetovno gospodarsko krizo smo vstopili popolnoma nepripravljeni, brez trohice zalog in do vratu zadolženi zaradi poslovnih pustolovščin.

Tako smo v »dobrih letih«, ko bi lahko povečali obseg gospodarstva in s tem ustvarili nova delovna mesta, ves dobiček namenjali za odplačilo kreditov in s tem pokopali slovensko zgodbo o uspehu.

Boj za »nacionalni interes« nas je tako pripeljal do točke, ko je tudi nacionalni ponos postavljen pod vprašaj in ko v nedogled iščemo, kje bi lahko odščipnili še kakšen evro, da bi uspešno sestavili proračun. Prav zato je treba doumeti, da lastništvo uspešnih podjetij ni povezano z nacionalnim ponosom ali interesom: Rolls Royce je še vedno angleški ponos, čeprav v večinski lasti nemškega BMW-ja, Volvo pa še zmerom švedski avto, pa čeprav je podjetje v kitajski lasti.

Prav zato je potrebno ponovno ugotoviti kaj je dejansko nacionalni interes?

Vsem prevzemom in s tem povezanimi krediti je skupno predvsem eno. Ne samo, da niso ustvarjali novih delovnih mest – še obstoječa so zapirali. V kolikor bi ves ta denar podjetja namenila za razvoj in novo dodano vrednost, banke pa za kredite, ki bi pomenile nove investicije in ne le nakup obstoječega, se danes ne bi srečevali z več kot 100.000 brezposelnimi.

In prav v sto tisočih brezposelnih leži ključ do uspeha in obrata na boljše.

Če naredimo preprost izračun, ugotovimo, da plača 1.500 EUR bruto (kolikor znaša zaokroženo povprečna bruto plača v Sloveniji) delodajalca stane 1.741,50 EUR, delavec pa dobi neto 997,52, kar pomeni, da je namenjenih kar 743,98 evrov za različne prispevke, dajatve in davke državi. Če k temu dodamo predpostavko, da brezposelni prejemajo v povprečju le 256,02 evra (ta znesek pa je verjetno dosti višji), ugotovimo, da vsak brezposelni predstavlja potencial seštevka, torej 1.000 evrov mesečno. Če sedaj to številko pomnožimo s 100.000 in 12 meseci pridemo do 1.2 milijarde evrov.

In sedaj se vrnimo nazaj k plebiscitu, kjer smo se odločili za samostojnost in neodvisnost; nikjer pa se nismo opredelili o spremembi gospodarskega in političnega ustroja Slovenije niti o spremembi sistema vrednot in lastnine. In prav ta del, kjer se je politika odločila brez, da bi o tem povprašala državljane, nas je pripeljal do krize v kateri smo danes.

Prst, ki je uperjen v današnje politike, je vanje uperjen le delno upravičeno – bolj bi moral biti uperjen v tranzicijske bogataše, tiste, ki so jim pri tem pomagali in tudi tiste, ki so to molče spremljali.

Pred politiko pa je danes predvsem ena naloga oziroma en cilj, ki je v tem trenutku tudi edini nacionalni interes – kako zmanjšati število brezposelnih. Za to pa bo potrebno premagati strah pred tujim kapitalom in dodobra premisliti, kaj je dejanski nacionalni interes.

Vsak izmed 100.000 brezposelnih, ki bo dobil zaposlitev, bo v seštevku zmanjšanja izdatkov ter davkov in prispevkov prinesel letno 12.000 EUR. Ker pa bo verjetno vsak, ki bo zaposlen, prinesel tudi dodano vrednost in dodaten prihodek in dobiček podjetja, sam pa potrošil bistveno več, kot sedaj (kar bo dodatno spodbudilo gospodarstvo), pa bo doprinos bistveno večji.

Za konec Vam želim, da današnji praznik samostojnosti in neodvisnosti preživite čim bolj dostojanstveno in v dneh do konca leta temeljito premislite o nacionalnem interesu in ponosu.

  1. decembra 2012

Igor JURIŠIČ, Ruše

  • Share/Bookmark

Je bolje ostati doma, ali glasovati za enega od obeh kandidatov zgolj zato, da drug ne postane predsednik?

V Sloveniji smo že nekaj volitev zapored priča posebnemu fenomenu, da gredo ljudje na volitve glasovati proti nekomu in pač obkrožijo njegovega najglasnejšega nasprotnika.

Spomnimo se volitev 2004, ko je ljudem prekipelo vodenje države a’la LDS (takrat najmočnejše, a danes izven-parlamentarne stranke) in so se odločali za SDS, ki je bila najglasnejši nasprotnik LDS-a.

Sledile so volitve 2008, ko so ljudje podprli Pahorjevo SD predvsem zato, da se ne bi ponovila oblast SDS-a.

Ko je vlada Boruta Pahorja neslavno zaključila svoj mandat leto pred koncem, še absolutna zmaga Jankovićeve PS ni pripomogla k temu, da bi SD z veliko pomočjo PS ostal v kombinaciji za sestavo vlade in vodenje države.

Navkljub dvema novima strankama, ki sta pobrali več kot tretjino glasov je bilo glasovanje proti SD-ju močnejše in zopet, že tretjič na volitvah v Državni zbor, so volivci glasovali za nekoga predvsem zato, da nekdo drug ne bi dobil podpore.

Takšno glasovanje seveda ne prispeva k enotnosti Slovenije, je pa realnost, ki jo je treba upoštevati.

Prav zanimivo bi bilo, če bi bile volitve zasnovane tako, da bi lahko vsak oddal en glas ZA in en glas PROTI. V tem primeru bi bila marsikatera stranka, ki sedaj uživa visoko podporo morda celo v rdečih številkah, saj bi glasovi PROTI presegli tiste ZA, ker bi marsikdo oddal le glas PROTI v pomanjkanju strank, ki bi jih s srcem obkrožil.

Fenomen glasovanja proti se je tako preselil tudi na predsedniške volitve. Skoraj vsi, če ne prav vsi, s katerimi se pogovarjam o volitvah predsednika države, se odločajo za enega od kandidatov predvsem zato, da drug ne bi zmagal; odločajo se za manjše zlo.

Še več – eden izmed gorečih podpornikov SDS je že v prvem krogu obkrožil Pahorja in to samo zato, da se Zver ne bi uvrstil v drugi krog, kjer po njegovem mnenju ne bi imel možnosti proti Türku.

Sedaj, ko se je zgodil drug krog, pa dnevno poslušam, kako bo nekdo obkrožil Türka ali Pahorja samo zato, da drug ne bi bil izvoljen in da izbere manjšo škodo.

Ne vem sicer, kaj obema kandidatoma pomeni več – zmaga za vsako ceno in predsedniški položaj, pa četudi so se ljudje zanj odločili le kot malenkost manj slabo možnost, ali pa podpora le tistih, ki ga dejansko podpirajo.

Zagotovo pa drži, da so volitve za predsednika države veljavne, četudi se jih udeleži le en volivec in zato bomo 2. Decembra zagotovo dobili predsednika države, a ta najbrž ne bo vedel, koliko ljudi ga je podprlo iz srca in koliko iz sovraštva do drugega kandidata ali pa zgolj, ker je predstavljal manjše zlo.

Če bi mi še pred kakšnim letom kdo dejal, da se volitev ne bo udeležil, bi mu najbrž začel modrovati o aktivnem državljanstvu in možnosti, da lahko kaj odloči, a v dani situaciji sprejemam tudi odločitev, da bo kdo ostal doma, kot legitimno in pošteno.

Najbolj pošteno pa bi bilo, da se volitev udeležijo le tisti, ki bodo šli s srcem obkrožiti kandidata, ki jim je všeč in ne zgolj zato, da glasujejo proti drugemu kandidatu, saj bi tako obema kandidatoma jasno povedali, koliko podpore dejansko uživata.

Tudi sam bom še temeljito pregledal programa in zgodovino obeh kandidatov in v kolikor se ne bom mogel pozitivno odločiti za enega od obeh, tudi proti drugemu ne bom šel glasovat.

Igor JURIŠIČ, predsednik LO SMS-Zeleni Ruše

  • Share/Bookmark

Poziv zelenim predsednikom k poenotenju!

Na državnozborskih volitvah smo med 20 strankami nastopale kar tri zelene; TRS, Zeleni Slovenije in SMS-Zeleni. Po objavi rezultatov volitev je bilo slišati vse možne razloge, zakaj smo zeleni ostali pred vrati državnega zbora.

V prvi vrsti smo krivili medije, ki se zelenim niso posvečali, nadalje so bile krive raziskave javnega mnenja, ki so favorizirale velike stranke in seveda dve novi stranki; Jankovićeva in Virantova, ki sta bili v medijih zastopani bolj, kot drugi.

Vem, da je včasih težko zbrati razumno mero samokritičnosti, a v tem trenutku je to edina pot, če želimo v Sloveniji priti do kompetentne zelene stranke.

Ne Janković, ne Virant, ne ankete in ne mediji niso krivi za naš polom na volitvah. Edini razlog za slab rezultat je v nas samih. Tri zelene stranke na volitvah so samo zmedle volivce, napovedi, da nobena od teh ne more prestopiti 4% praga pa še dodatno odvrnili tiste simpatizerje, ki niso želeli vreči glasu stran, v ostanek, ki se deli med druge stranke.

A vseeno je bilo na volitvah več kot 26 tisoč takšnih, ki smo zavestno obkrožili zeleno in tako povedali, da v Sloveniji potrebujemo močno zeleno stranko. Še več je takšnih, ki so raje ostali doma in so dali zelenim strankam jasno sporočilo: najprej se zmenite med seboj, potem pa dobite naš glas.

A žal je bilo pred volitvami pomembneje, da smo vsak po svoje vrtnarili na malem vrtičku, kot da bi enotno nastopili in zagotovo prestopili 4% prag. Očitno je bolje biti predsednik v majhni, neparlamentarni stranki, kot pa del močne ekipe, kjer bi moral vsak malo popustiti za skupen rezultat.

Šola, ki se imenuje polom na volitvah, je bila draga, a upam, da smo se vsi zeleni iz tega vsaj kaj naučili.

Za razliko od nekaterih, ki so zgubili upanje, jaz še naprej verjamem v to , da Slovenija potrebuje močno zeleno stranko.

Vsak izmed treh ima nekaj, kar lahko ponudi v skupno zgodbo; TRS najvišji volilni rezultat, SMS-Zeleni zastopanje v Zelenih Evrope in Zeleni Slovenije 20 letno zgodovino in dejstvo, da so edini zeleni, ki so bili kdaj v državnem zboru. K tem trem so vabljene seveda tudi druge stranke, ki so sposobne zelenega razmišljanja in so se s tem že izkazale v preteklosti, kot vsi tisti, ki verjamejo v zeleno.

Glede na slab rezultat na volitvah tudi ne vidim strahu, da bi se nam pridruževali tisti, ki vidijo finančni ali drug postranski interes, saj v naslednjih 4 letih ne bomo imeli kaj dosti besede pri odločanju.

Zato na tem mestu javno izražam pripravljenost združiti vse zeleno v Sloveniji pod eno streho in nadaljevati skupno, namesto razdrobljene zgodbe. Javno tudi pozivam g. mag. Darka Krajnca, g. Vlada Čuša in g. Matjaža Hanžka, da še pred pomladjo najdemo pot k združitvi in omogočimo vsem, ki smo še vedno za zeleno, smisel in cilj in da brez denarja in brez nadomestil prostovoljno in odgovorno nastopamo vzporedno z izvoljenimi poslanci ter se oglašamo predvsem tam, kjer bo potrebno spregovoriti zeleno.

Ne smemo pozabiti, da smo navkljub ničnim možnostim uvrstitve v državni zbor uspeli skupaj prepričati preko 26 tisoč ljudi in če ne zaradi nas samih, smo zaradi njih dolžni najti skupni jezik in vrniti zaupanje v zeleno. 26 tisoč ljudi je več, kot jih sprejme največji slovenski stadion. Vrnimo nam vsem upanje v zeleno!

Igor JURIŠIČ, predsednik LO SMS Zeleni Ruše

  • Share/Bookmark

Približno dvajset let poslušamo, beremo ali gledamo razne ekonomiste in predvsem politike, ki poskušajo zaman vzpostaviti sistem odgovornosti in kakovostnega vodenja državnih podjetij. Zdi se, da iščejo rešitev, kot slepa kura zrno.

Rešitev pa je ves čas pred nosom, le poguma in predanosti ni dovolj, da bi jo kdo hotel videti.

Glavni problem je v tem, da vodstva podjetij predvsem pazijo, da ne izgubijo svojega položaja.

Na drugi strani državljani sicer kdaj pa kdaj malo potarnamo, v delovanje naših (torej državnih) podjetij pa se ne spuščamo kaj preveč, saj tudi večina državljanov gleda na to, kot da ni njihovo.

Vodenje gospodarskih družb v lasti (ali z bistvenim deležem) države pa zahteva ljudi, ki bodo imeli dovolj znanja in poguma, da se bo v državnih podjetjih začelo premikati, ne pa, da služijo kot odlagališče odvečnih političnih kadrov.

Glede na to, da nisem eden tistih, ki bi tarnali, brez, da bi podali rešitev, jo v tem trenutku ponujam:

  1. Dobiček podjetij naj se razdeli na 3 dele in sicer

- 45% se nameni v razvoj podjetja - 45% se razdeli med državljane vsako leto ob obračunu dohodnine - 10% se nameni za nagrado zaposlenim in predvsem uprave 2. V odvisnosti od velikosti podjetja se določi razdelitev med upravo in zaposlenimi. Dovoliti pa moramo, da so nagrade takšni upravi, ki bi ustvarila dobiček tudi temu primerno visoke. 3. Skupščino družbe tvorijo vsi polnoletni državljani, ki lahko navodila, kako glasovati v njihovem imenu sporočijo Ministrstvu za finance na v naprej določen način. Glasove tistih, ki te možnosti ne bi izkoristili zastopa Vlada RS, ki mora predstaviti svojo odločitev o glasovanju preden začne teči čas v katerem lahko državljani glasujejo.

In kaj dosežemo?

  1. Upravi bo v vitalnem interesu poslovanje z dobičkom, saj bo to tudi njihova nagrada/plača.
  2. Zaposleni bodo gledali na podjetje, kot na svoje, saj bodo deležni pri dobičku kar dvakrat, kot zaposleni in kot državljani (od skupnega dobička vseh državnih podjetij).
  3. Vlada RS (ministrstvo za finance) bo dodobra premislilo o svojih predlogih, saj bi v primeru nerazumnih odločitev državljani imeli možnost izraziti svoj glas v nasprotju z vladnim predlogom.
  4. Državljani bomo bistveno bolj pozorno spremljali delovanje teh podjetij, saj bomo v primeru dobrega poslovanja tudi primerno nagrajeni.

In to je formula, dame in gospodje, za uspešni preboj po 20 letih samostojnosti. Če tega ne bomo naredili, bomo v nedogled dokapitalizirali državna podjetja z našim denarjem, dokler jih ne bo nek tajkun kupil za drobiž.

Igor JURIŠIČ, predsednik SMS-Zeleni – LO Ruše.

  • Share/Bookmark

Pred tremi leti smo se odločali in odločili za stranke, ki so se samooklicale za »levi trojček«, čeprav smo že večkrat ugotovili, da z levico nimajo nič skupnega. Levica bi namreč morala zagovarjati delovne ljudi (na primer zaposlene v Vegradu in STC-ju) ter majhne podjetnike, ki se iz dneva v dan borijo za preživetje družine (na primer podizvajalce v avtocestnih poslih), ne pa lastnikov velikih (po večini lastninjenih) podjetij, ki so bila nekoč last nas vseh.

A kaj, ko je večina tistih, ki so videli v slovenski politiki le prepiranje in cirkus ostala na volilno nedeljo doma in prepustila odločanje tistim, ki so v tem prerekanju in obsojanju vse povprek doživeli vsaj malo srečnih trenutkov, saj je dogajanje v Državnem zboru bolj podobno mehiški nadaljevanki, kot pa resni politiki.

Ampak to ni naključje. V Sloveniji se nekateri botri že 20 let trudijo, da politiko in volitve prikažejo kot nekaj umazanega in tako od razmišljanja o tem odvračajo vse, ki bi želeli pošteno odločiti o usodi svojega naroda.

Ne glede na vse je jasno le eno – vsak polnoletni državljan ima pravico odločati in določiti tiste, ki bodo vodili državo.

Ko dnevno govorimo o korupciji na visokih položajih in celo v vodstvih nekaterih politični strank, se ne morem izogniti kupovanja glasov v vsaki predvolilni kampanji.

V teh kriznih trenutkih tako vabim pred ogledalo vse, ki se na volitvah odločajo na podlagi drobnih daril (kapic, majic, golažev ali brezplačnih koncertov), saj bodo v odsevu videli največjega krivca za takšno stanje v političnem prostoru. Če bi bilo volilno telo kritična demokratična javnost, za svinjarije, grabežljivost, laži in požrešnost ne bi bilo prostora.

Taisti ljudje, ki prodajo svoj glas za drobiž (cenen obesek ali uro brezplačne zabave) in s tem določijo oblast za naslednja štiri leta, pa prav dobro razmislijo, ko na primer kupujejo televizijski sprejemnik za 200 ali 300 evrov. Preverijo znamko, lastnosti in še marsikaj, preden so odločijo in zanj odštejejo nekaj zelenih bankovcev. Kot da ne bi vedeli, da na volitvah odločajo o nečem mnogo večjem, kot je televizor, avto in več. Od odločitve na volitvah je odvisno, v kakšni državi bomo živeli, kakšno plačo in davke bomo imeli, ali bodo imeli otroci še naprej brezplačno izobraževanje…

Po vsem tem se sicer lahko jezimo nad poslanci in vlado, a  v prvi vrsti se moramo jeziti nad samim sabo, da smo spet izbrali napačne. Žal je sestava Državnega zbora in vlade natančno takšna, kot smo jo sami izvolili.

Zaradi vsega navedenega si 20 let stara samostojna Slovenija zasluži temeljito katarzo. Na eni strani ugotavljamo, da potrebujemo nove ljudi in stranke, a žal prevečkrat prevlada strah pred novim, pa naj bo staro še tako slabo. Potrebujemo predvsem takšne stranke, ki bodo zagovarjale trajnostni razvoj in razvoj, ki ne bo pretirano obremenjeval okolja. Takšne, ki bodo ustvarile zanimivo poslovno okolje za investitorje in nova delovna mesta, vendar ne na škodo delavskih pravic.

Glede na to, da tega še ni počela nobena izmed parlamentarnih strank, bo treba tokrat očitno iskati med tistimi, ki prav zaradi pokončne drže že vrsto let ostajajo pred pragom Državnega zbora in ki nimajo političnih botrov, ki bi jim zagotavljali medijsko podporo in neomejene vreče denarja za »kupovanje« glasov.

Če sem si naslov sposodil stavek iz Cankarjevih »Hlapcev«, ki v celoti glasi »Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!«, dovolite, da zaključim s staro kitajsko modrostjo, ki pravi:

Ko nekdo zlorabi vaše zaupanje prvič, je to njegova krivda. Če uspe vaše zaupanje zlorabiti tudi drugič, pa je to vaša krivda.

Igor JURIŠIČ, Predsednik SMS – Zeleni – LO Ruše

  • Share/Bookmark