Volitve so bolj pomembne, kot jih večina Slovencev razume. Potrošniška logika nas je pripeljala do tega, da kupujemo to, kar kupujejo znani obrazi. Enako tudi volimo. A kaj, ko ti znani obrazi zgolj služijo z reklamami, večina pa jih vanje sploh ne verjame. Ali je kdo preveril, če znani obrazi sploh kdaj naročijo tisto pijačo, ki jo reklamirajo, berejo tisti časopis, vozijo tisti avto… Večinoma ne. In tako tudi najverjetneje ne volijo tistih strank, ki jih propagirajo. Ali pa sploh ne volijo, ko vidijo stvari od blizu. Pa potegnimo še eno primerjavo med komercialnimi reklamami in politično kampanjo. Saj poznate reklame, kjer madež čudežno izgine. Pa izdelke, s katerimi shujšamo 30 kg brez truda ali paketi mobilne telefonije ki ponujajo neomejene klice, v drobnem tekstu pa piše, da se kot neomejeno razume določeno “razumno” število minut, vsaka nadaljnja pa se zaračunava po astronomski ceni? Verjetno tudi niste presenečeni, ko Vam ponujajo najrazličnejša zavarovanja, ki so odlična, dokler ne pride do škodnega primera, potem pa ugotovite, da so vsi škodni primeri, za katere ste se zavarovali na podlagi reklame, pravzaprav izključeni. Vse napisano drži a ljudje smo postali prekleto previdni, kaj kupujemo, pa čeprav gre za izdelek vreden 2,3 ali 5 €. In kaj ima to zveze z volitvami? Volitve (Evropske, predsedniške, državnozborske ali lokalne) so ravno tako povezane z masovnimi reklamami in odločitve po navadi bazirajo na marketingu strank in ne na njihovem programu, usmeritvi ali ciljih. Da bi razumeli bistvo, postavimo vprašanje nekoliko drugače: Predstavljajte si, da je volilna enota Vaša ulica ali Vaš blok v katerem živite že dalj časa in izbirate nekoga, ki Vas bo zastopal in se v Vašem imenu pogajal s plinarno, izbiral ponudnika za električno energijo, iskal ponudnike za drobna popravila…, skratka nekoga, ki mu boste zaupali odločanje o vaši bližnji okolici. Pojavita se dva kandidata. Eden je upokojena računovodkinja, ki je delala v osnovni šoli, druga oseba pa je spodnji sosed, ki je kot mulec friziral mopede, izostajalo od pouka ter prodajal petarde drugim otrokom, danes pa je brez službe a kljub temu vozi drag avto ter se ukvarja s sumljivimi posli. Ta oseba si seveda želi moči in položaja, kjer bi lahko “vlekla” provizije od poslov in iskala osebno korist, računovodkinja na drugi strani, pa se je ponudila zgolj zato, ker ugotavlja, da že nekaj let preplačujete stroške odvoza smeti. Seveda upokojena računovodkinja nima osebnih interesov in bi počela to v skupno in v enakem deležu kot za vse tudi v svoje dobro, drug sosed pa ima in denar in osebni interes. Ta sosed se tako odloči. da bo organiziral veliko kampanjo, povabil glasbenike za vse v bloku ali ulici pripravi velik piknik, kjer je obilo pijače in hrane. Potem pa pride trenutek odločitve. Za koga se boste odločili. Za računovodkinjo seveda. Piknik je bil super, ampak ta baraba nas ne more zastopati. Sedaj pa vso to zgodbo prestavimo eno stopnico višje. Na vrsti so lokalne volitve in odločiti se morate za župana. Tukaj pa so stvari že malo manj jasne. Na eni strani je poštenjak, ki ima komaj kakšen plakat, pa še tistega doma narejenega. Sicer ima odprt volilni račun, a “donatorjem” ne ponuja v zameno brezplačnih parcel ali koncesij za čiščenje mesta, vzdrževanje javne razsvetljave. Ne ponuja jim gradbenih poslov. Na drugi strani pa sta dva (en levi in en desni), ki vse to počneta in zbereta toliko denarja, da ves kraj opremita s svojimi slikami, kuhata golaž, delita dišave za avto, pisala, vžigalnike. Celo na 100g kavo nalepita svojo sliko in jo delita po nabiralnikih. In ta poštenjak je vaš sosed, prijatelj in sodelavec. Boste volili zanj? Zagotovo ne. Celo pristopili mu boste in prišepnili: ti si prepošten za politiko. To ni za tebe. Saj te podpiram, ampak s tem mečem glas v smeti. Če ste po duši levi boste še dodali: Jaz bom raje volil za levega kandidata, samo da desni ne pride na oblast. Desničarji po duši pa bi povedali prav nasprotno. Sedaj pa se vrnimo na predstavnika vašega bloka ali ulice. Predstavljajte si, da se za položaj potegujeta dve barabi (kot bi najlažje opisali tistega spodnjega soseda) in še vedno ista računovodkinja. Za koga bi se odločili? Vztrajam, da bi se večina še zmerom odločila za upokojeno računovodkinjo. In sedaj pridemo k bistvu. Za upokojeno računovodkinjo bi se v ulici oziroma bloku odločili izključno zato, ker v njene roke polagamo neposredno naš denar, ki ga plačujemo za plin, vodo, elektriko… Odločitev župana pa ne čutimo tako dolgo, ko le-ta ne poseže neposredno v našo denarnico, kot se je to zgodilo z mariborskimi radarji. Župan lahko torej sklepa za kraj škodljive pogodbe, jemlje podkupnine, kupčka s parcelami in saje posle prijateljem. To je sprejemljivo. Črto potegnemo šele takrat, ko župan neposredno poseže v naš žep. Volitve v državni zbor, predsedniške ali celo Evropske volitve pa so sploh primer za sebe. Tam posameznik skoraj nikoli ne čuti posledic, razen, ko vlada določi ceno vinjete ali ceno goriva oziroma ko Evropska komisija sprejme določen ukrep. Če bi torej za predstavnika svoje ulice ali bloka zagotovo izbrali poštenjaka (v zgornjem primeru upokojeno računovodkinjo), bo ta logika vsaj približno zdržala v manjših občinah in se z velikostjo občine zgubljala in popolnoma izgubila na državnem, kaj šele evropskem nivoju. Tukaj bo kampanja, brezplačni obeski, golaž in ostale dobrine pretehtale. In tu se začne sistemska korupcija. Vsak,ki je svoj glas zaupal nekomu na osnovi dobrin in ne na osnovi programa, je s tem podal tiho soglasje, da so politiki lahko pokvarjeni, podkupljivi in nesposobni. Cena, ki jo za to plačujemo pa je izjemno visoka. Za vse svinjarije, ki so se dvajset let nabirale, plačujemo mi. Nekaj časa so to pometali pod preprogo in s krediti reševali predstavo za javnost, cirkus, za katerega plačujemo neznosno drage vstopnice. Samo dvig DDV-ja za 2% (oziroma nižjega za 1%) stane povprečnega zaposlenega državljana Republike Slovenije okrog 150 €, upokojenca pa kakšnih 100 € ob predpostavki, da svojo plačo oziroma pokojnino zapravimo za dobrine in storitve, ki so obdavčene z DDV-jem. Seštevek znese vrtoglavih 177 milijonov €, pri čemer ne upošteva porabe tistih, ki prejemajo nadomestila oziroma socialne pomoči, štipendije ali druge prejemke, ob upoštevanju vsega pa bi najverjetneje presegli 200 milijonov €, ki jih bomo do nadaljnjega letno plačevali kot davek na korupcijo, nesposobnost in malomarnost. Sedaj pa ta ukrep očitajo vladi Mag. Alenke Bratušek? Ona je bila tista, ki je naredila neizogibno, saj smo bili na robu prepada. In uspela je – gospodarska rast se je po nekaj letih prvič okrepila, brezposelnost je začela upadati, kredibilnost naše države se veča. A najbolj žalostno pri vsem je, da smo zato krivi vsi. Tako tisti, ki so prišli na volitve in se odločali na podlagi všečnih reklam, predvsem pa tisti, ki sicer predstavljajo glas razuma, a so ostali doma in odločitev prepustili tistim, ki se odločajo na podlagi reklam. Seveda pridiga ne zaleže, če na koncu ne ponudi rešitve in zato zgolj nasvet, kako lahko vsak izmed nas pripomore k temu, da se rešimo iz te godlje in slovenijo premaknemo z 212. mesta (od 220) na svetovni lestvici gospodarske rasti. No ja – to je statistični podatek za leto 2013 – https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/rankorder/2003rank.html?countryname=Slovenia&countrycode=si&regionCode=eur&rank=206#si Samo v polovici leta je bil narejen bistven korak, ki nas je z 1,9% v prvem četrtletju z 206. mesta  popeljal nekje na 150. mesto, ob bok Veliki Britaniji in Islandiji. Kar lahko naredimo sami je napisano v naslednjih 4 točkah: 1. Vsi se udeležimo vsakih volitev in volimo odgovorno. Tisti, ki ostane doma, prepusti odločitev ostalim in to situacijo imamo danes. Vsi se pritožujejo, nihče pa ne prevzema odgovornosti. 2. Za kandidata oziroma stranko se odločimo tako, da preberemo programe, vizije in usmeritve strank, ki se potegujejo za naš glas in se odločimo za tiste, katerih program najbolj ustreza našemu osebnemu prepričanju oziroma idealom 3. Ko smo enkrat vrgli v skrinjico listek, vsaj občasno spremljajmo obnašanje stranke/predstavnika in ji/mu to damo tudi vedeti na primeren način. S tem se bodo zavedali, da bodo podporo izgubili. 4. Zavedamo se, da pompozna in draga kampanja dosti stane, kar pomeni, da so izvoljeni dolžni “sponzorjem” vračati usluge, zato bodite pametnejši od tistih, ki želijo vaš glas za svojo korist.

Primere programov najdete na spletnih straneh političnih strank, z moje strani pa zgolj povezavo na najboljšo in realno najmočnejšo opcijo na socialno liberalni levici – Zavezništvo Alenke Bratušek: http://www.alenkabratusek.si/AbecedasolidarnostiZaveznistva_AB.pdf ter enega na desnici, pri najmočnejši stranki SDS: http://www.sds.si/menu/5 .

Zelo pomembno pa je, da si ne dovolimo, da nas nekdo dvakrat izigra. Star kitajski pregovor pravi, da je prvič kriv tisti, ki te ogoljufa, če se to zgodi drugič pri isti osebi, pa je krivda v celoti tvoja. Tako kot ne bomo ponovno nasedli reklami za izdelek ali storitev, ki je bila vse, razen tega, kar je bilo v reklami, tudi ne nasedajmo tistim, ki so naredili in zagovarjali nasprotno od obljubljenega, še posebej, ko so na oblasti in imajo v rokah škarje in platno. In če se vrnem na začetek – demokracija nam je dala veliko možnosti izbire (od izdelkov, do storitev in vse do volitev), hkrati pa je odgovornost prevalila na nas. Samo mi odločamo in če odločimo slabo, potem se moramo s tem sprijazniti in razumeti tudi kot svojo napako in jo ob naslednji priložnosti popraviti. Igor JURIŠIČ

  • Share/Bookmark

Če bi znali prisluhniti SMS – Zelenim do sodnega procesa ne bi niti prišlo

SMS – Zeleni oziroma Stranka Mladih Slovenije, kot smo se imenovali, ko smo bili med leti 2000 in 2004 tudi parlamentarna stranka, smo bili takrat edina parlamentarna stranka, ki je nasprotovala vstopu Slovenije v NATO.

Edini smo se zavedali tako finančnih posledic, kot predvsem nevarnosti, katerim bomo primorani izpostavljati slovenske vojakinje in vojake nevarnostim v tujih vojnah. Predvsem pa smo imeli edini zgodovinski spomin, ki je segal do osamosvojitvene vojne, kjer so prav ZDA in vidne članice NATO-a, kot na primer Italija, ostro nasprotovali samostojni Sloveniji.

Ne glede na neenakomerno zastopanost nasprotnikov in privržencev članstva Slovenije v NATO-u moramo spoštovati pravno državo in tako tudi rezultat referenduma o članstvu v NATO-u.

A vrnimo se k naslovu tega razmišljanja. Danes se vsi sprašujemo, ali je Janez Janša kriv ali ne v procesu “Patria”, nihče pa ne polemizira, kdo je kriv, da smo se sploh odločili za nakup dragih oklepnikov v višini četrt milijarde evrov, ki jih več kot očitno ne potrebujemo. To dejstvo lahko podkrepim s tem, da se je brez vsake obrazložitve število naročenih vozil zmanjšalo s 135 na 44 in še ta bomo vrnili na podlagi protikorupcijske klavzule, če bo sodba prvostopenjskega sodišča postala pravnomočna.

V Stranki mladih – Zelenih Evrope zato predlagamo aktualni vladi, da se osredotoči predvsem na notranje probleme in namesto v oboroževanje vlaga v ustvarjanje novih in kvalitetnih delovnih mest za premnoge mlade brez službe ter ustavimo beg možganov v tujino. Če tega ne bomo storili in raje še naprej vlagali v oboroževanje in postavljali obveznosti do NATO-a pred obveznosti do lastnega naroda, bodo oklepniki lahko služili le za posredovanje na protestih proti lastnim državljanom; proti tistim, na katere smo pozabljali, ko smo izpolnjevali obveze do NATO-a, podarjali stotine milijonov Grčiji in reševali tajkunske kredite z dokapitalizacijo bank.

Zato priporočilo izvoljenim poslankam in poslancem: Začnite poslušati ljudi in svoje delo usmerite v reševanje notranjih težav, ki se kopičijo in se ne bodo rešile same!

Igor JURIŠIČ, predsednik Stranke mladih – Zelenih Evrope Maribor, 6. rožnik 2013

  • Share/Bookmark

Predsednik SMS-Zelenih Igor JURIŠIČ sem zgrožen nad prisluškovanjem novinarjem Associated Press (AP) v ZDA. Novinarji so branik demokracije in naloga sposobnih in raziskovalnih novinarjev je prav ta, da javnosti predstavijo spletke, goljufije in kazniva dejanja, ki jih ob zaupanju volivcev z davkoplačevalskim denarjem počnejo predstavniki oblasti in njenih institucij. Še posebej je alarmantno, da se to dogaja v ZDA; državi, ki se proglaša za glasnico demokracije in ki se v imenu širjenja demokracije vtika v notranje zadeve drugih suverenih držav. Prepričan sem, da bi ameriška diplomacija glasno napadala oviranje demokracije v primeru če bi novinarjem prisluškovala Iranska, Kitajska ali Ruska vlada oziroma vlada iz katere izmed držav, katera ni tesni zaveznik ZDA. Prav zato sem osebno razočaran, da se takšne stvari dogajajo v ZDA, ki očitno le pridiga o demokraciji, sama pa tepta osnovne norme, ki so zapisane tudi v njihovi ustavi in zakonodaji, ki ščitijo svobodo tiska. S tem pismom izražam podporo Združenju ameriških časopisov, ki ob podpori poznavalcev ustavnega prava, trdijo, da je vlada kršila človekove pravice. Istočasno pozivam predsednika ZDA Baracka Husseina Obamo, da javno obsodi kršenje človekovih pravic in svobode tiska v ZDA in preda roki pravice vse, ki so vpleteni v prisluškovanje novinarjem in s tem pokaže, da je varuh demokracije tudi na domačem dvorišču. Njegovo ekscelenco veleposlanika ZDA v Sloveniji, gospoda Josepha A. Mussomelija, pa s tem odprtim pismom prosim, da prenese tako podporo združenju ameriških časopisov v boju za ponovno vzpostavitev osnovnih demokratičnih načel v ZDA in hkrati prenese predsednku ZDA Baracku Husseinu Obami poziv k obsodbi kršenja človekovih pravic in svobode tiska v ZDA. Igor JURIŠIČ, Predsednik SMS-Zeleni

  • Share/Bookmark

Slovenijo so prejšnji teden, po objavi poročila Komisije za preprečevanje  korupcije, preplavila ugibanja, komentarji in vrednostne sodbe v povezavi z njim.

Tako kot povsod drugje, je tudi v politiki pomembno biti prvi. Stranka in prvak stranke, ki je prvi komentiral poročilo je bil deležen največje medijske pozornosti, to pa v politiki pomembno vpliva na rating.

Do sem je seveda vse legitimno, vendar pa je za vsebinsko komentiranje poročila potreben določen čas, saj je  nemogoče komentirati nekaj, česar nisi prebral, proučil in sprejel določenega stališča.

In prav tu prihajam do vprašanja iz naslova.

Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič se je namreč odločil, da bo o poročilu protikorupcijske komisije predhodno seznanil predsednika Republike Slovenije, Boruta Pahorja in predsednika Državnega zbora Gregorja Viranta, ki sta oba tudi zavezanca, ki ju je komisija v svojem poročilu obravnavala. Prav predsednik DZ in DL Gregor Virant pa je javnost o stališčih glede omenjenega sporočila seznanil le dve uri po tistem, ko je poročilo javnosti tudi uradno  predstavila protikorupcijska komisija.

Zato tako predsedniku KPK Goranu Klemenčiču in predsedniku DZ ter DL Gregorju Virantu postavljam javno vprašanje in sicer: ali gre v primeru, ko dobi Gregor Virant informacijo o preiskavi KPK bistveno prej zaradi svoje funkcije predsednika Državnega zbora, potem pa jo komentira tudi kot prvak DL (tako je vsaj razvidno iz sporočila uredništvom, ki ga je pošiljala STA 8. Januarja), za zlorabo informacije in zlorabo instituta predsednika Državnega zbora? In ali ni morda Gregor Virant zlorabil svoje funkcije zato, da je skoval politični dobiček kot predsednik stranke? Je takšno ravnanje sploh etično sprejemljivo?

Verjetno gre za precej delikatna vprašanja, a v kolikor bi nekdo po funkciji dobil zaupne podatke o stanju v določenem podjetju in na podlagi tega obogatel z nakupom in prodajo delnic, ne bi bilo dvoma o zlorabi. Ali veljajo enaka merila tudi v politiki ter ali je zloraba zaupnih podatkov za dvig ratinga stranke sprejemljiva, pa bo pokazal čas.

Igor JURIŠIČ, predsednik SMS – Zeleni LO Ruše

  • Share/Bookmark

Je bolje ostati doma, ali glasovati za enega od obeh kandidatov zgolj zato, da drug ne postane predsednik?

V Sloveniji smo že nekaj volitev zapored priča posebnemu fenomenu, da gredo ljudje na volitve glasovati proti nekomu in pač obkrožijo njegovega najglasnejšega nasprotnika.

Spomnimo se volitev 2004, ko je ljudem prekipelo vodenje države a’la LDS (takrat najmočnejše, a danes izven-parlamentarne stranke) in so se odločali za SDS, ki je bila najglasnejši nasprotnik LDS-a.

Sledile so volitve 2008, ko so ljudje podprli Pahorjevo SD predvsem zato, da se ne bi ponovila oblast SDS-a.

Ko je vlada Boruta Pahorja neslavno zaključila svoj mandat leto pred koncem, še absolutna zmaga Jankovićeve PS ni pripomogla k temu, da bi SD z veliko pomočjo PS ostal v kombinaciji za sestavo vlade in vodenje države.

Navkljub dvema novima strankama, ki sta pobrali več kot tretjino glasov je bilo glasovanje proti SD-ju močnejše in zopet, že tretjič na volitvah v Državni zbor, so volivci glasovali za nekoga predvsem zato, da nekdo drug ne bi dobil podpore.

Takšno glasovanje seveda ne prispeva k enotnosti Slovenije, je pa realnost, ki jo je treba upoštevati.

Prav zanimivo bi bilo, če bi bile volitve zasnovane tako, da bi lahko vsak oddal en glas ZA in en glas PROTI. V tem primeru bi bila marsikatera stranka, ki sedaj uživa visoko podporo morda celo v rdečih številkah, saj bi glasovi PROTI presegli tiste ZA, ker bi marsikdo oddal le glas PROTI v pomanjkanju strank, ki bi jih s srcem obkrožil.

Fenomen glasovanja proti se je tako preselil tudi na predsedniške volitve. Skoraj vsi, če ne prav vsi, s katerimi se pogovarjam o volitvah predsednika države, se odločajo za enega od kandidatov predvsem zato, da drug ne bi zmagal; odločajo se za manjše zlo.

Še več – eden izmed gorečih podpornikov SDS je že v prvem krogu obkrožil Pahorja in to samo zato, da se Zver ne bi uvrstil v drugi krog, kjer po njegovem mnenju ne bi imel možnosti proti Türku.

Sedaj, ko se je zgodil drug krog, pa dnevno poslušam, kako bo nekdo obkrožil Türka ali Pahorja samo zato, da drug ne bi bil izvoljen in da izbere manjšo škodo.

Ne vem sicer, kaj obema kandidatoma pomeni več – zmaga za vsako ceno in predsedniški položaj, pa četudi so se ljudje zanj odločili le kot malenkost manj slabo možnost, ali pa podpora le tistih, ki ga dejansko podpirajo.

Zagotovo pa drži, da so volitve za predsednika države veljavne, četudi se jih udeleži le en volivec in zato bomo 2. Decembra zagotovo dobili predsednika države, a ta najbrž ne bo vedel, koliko ljudi ga je podprlo iz srca in koliko iz sovraštva do drugega kandidata ali pa zgolj, ker je predstavljal manjše zlo.

Če bi mi še pred kakšnim letom kdo dejal, da se volitev ne bo udeležil, bi mu najbrž začel modrovati o aktivnem državljanstvu in možnosti, da lahko kaj odloči, a v dani situaciji sprejemam tudi odločitev, da bo kdo ostal doma, kot legitimno in pošteno.

Najbolj pošteno pa bi bilo, da se volitev udeležijo le tisti, ki bodo šli s srcem obkrožiti kandidata, ki jim je všeč in ne zgolj zato, da glasujejo proti drugemu kandidatu, saj bi tako obema kandidatoma jasno povedali, koliko podpore dejansko uživata.

Tudi sam bom še temeljito pregledal programa in zgodovino obeh kandidatov in v kolikor se ne bom mogel pozitivno odločiti za enega od obeh, tudi proti drugemu ne bom šel glasovat.

Igor JURIŠIČ, predsednik LO SMS-Zeleni Ruše

  • Share/Bookmark

Pred tremi leti smo se odločali in odločili za stranke, ki so se samooklicale za »levi trojček«, čeprav smo že večkrat ugotovili, da z levico nimajo nič skupnega. Levica bi namreč morala zagovarjati delovne ljudi (na primer zaposlene v Vegradu in STC-ju) ter majhne podjetnike, ki se iz dneva v dan borijo za preživetje družine (na primer podizvajalce v avtocestnih poslih), ne pa lastnikov velikih (po večini lastninjenih) podjetij, ki so bila nekoč last nas vseh.

A kaj, ko je večina tistih, ki so videli v slovenski politiki le prepiranje in cirkus ostala na volilno nedeljo doma in prepustila odločanje tistim, ki so v tem prerekanju in obsojanju vse povprek doživeli vsaj malo srečnih trenutkov, saj je dogajanje v Državnem zboru bolj podobno mehiški nadaljevanki, kot pa resni politiki.

Ampak to ni naključje. V Sloveniji se nekateri botri že 20 let trudijo, da politiko in volitve prikažejo kot nekaj umazanega in tako od razmišljanja o tem odvračajo vse, ki bi želeli pošteno odločiti o usodi svojega naroda.

Ne glede na vse je jasno le eno – vsak polnoletni državljan ima pravico odločati in določiti tiste, ki bodo vodili državo.

Ko dnevno govorimo o korupciji na visokih položajih in celo v vodstvih nekaterih politični strank, se ne morem izogniti kupovanja glasov v vsaki predvolilni kampanji.

V teh kriznih trenutkih tako vabim pred ogledalo vse, ki se na volitvah odločajo na podlagi drobnih daril (kapic, majic, golažev ali brezplačnih koncertov), saj bodo v odsevu videli največjega krivca za takšno stanje v političnem prostoru. Če bi bilo volilno telo kritična demokratična javnost, za svinjarije, grabežljivost, laži in požrešnost ne bi bilo prostora.

Taisti ljudje, ki prodajo svoj glas za drobiž (cenen obesek ali uro brezplačne zabave) in s tem določijo oblast za naslednja štiri leta, pa prav dobro razmislijo, ko na primer kupujejo televizijski sprejemnik za 200 ali 300 evrov. Preverijo znamko, lastnosti in še marsikaj, preden so odločijo in zanj odštejejo nekaj zelenih bankovcev. Kot da ne bi vedeli, da na volitvah odločajo o nečem mnogo večjem, kot je televizor, avto in več. Od odločitve na volitvah je odvisno, v kakšni državi bomo živeli, kakšno plačo in davke bomo imeli, ali bodo imeli otroci še naprej brezplačno izobraževanje…

Po vsem tem se sicer lahko jezimo nad poslanci in vlado, a  v prvi vrsti se moramo jeziti nad samim sabo, da smo spet izbrali napačne. Žal je sestava Državnega zbora in vlade natančno takšna, kot smo jo sami izvolili.

Zaradi vsega navedenega si 20 let stara samostojna Slovenija zasluži temeljito katarzo. Na eni strani ugotavljamo, da potrebujemo nove ljudi in stranke, a žal prevečkrat prevlada strah pred novim, pa naj bo staro še tako slabo. Potrebujemo predvsem takšne stranke, ki bodo zagovarjale trajnostni razvoj in razvoj, ki ne bo pretirano obremenjeval okolja. Takšne, ki bodo ustvarile zanimivo poslovno okolje za investitorje in nova delovna mesta, vendar ne na škodo delavskih pravic.

Glede na to, da tega še ni počela nobena izmed parlamentarnih strank, bo treba tokrat očitno iskati med tistimi, ki prav zaradi pokončne drže že vrsto let ostajajo pred pragom Državnega zbora in ki nimajo političnih botrov, ki bi jim zagotavljali medijsko podporo in neomejene vreče denarja za »kupovanje« glasov.

Če sem si naslov sposodil stavek iz Cankarjevih »Hlapcev«, ki v celoti glasi »Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!«, dovolite, da zaključim s staro kitajsko modrostjo, ki pravi:

Ko nekdo zlorabi vaše zaupanje prvič, je to njegova krivda. Če uspe vaše zaupanje zlorabiti tudi drugič, pa je to vaša krivda.

Igor JURIŠIČ, Predsednik SMS – Zeleni – LO Ruše

  • Share/Bookmark

K temu pisanju me spodbudilo dejstvo, da sem se v času tragičnega dogodka nahajal nedaleč stran od norveške prestolnice in sem lahko skupaj z Norvežani spremljal razvoj dogodkov. Na forum enega izmed norveških časopisov sem tudi zapisal, da je najboljši odgovor na to zločinsko dejanje, da se poskusijo v vsej svoji žalosti čim prej vrniti kar se da blizu normalnemu načinu življenja, saj bi v nasprotnem primeru nehote ustregli hladnokrvnemu morilcu, ki ne zasluži, da ga omenjam z imenom.

V ponedeljek, ko je vsa Norveška in ves miroljuben svet žaloval za žrtvami pokola, sem s sočutjem občudoval Norvežane, ki v vsem žalovanju niso pozivali k linču ampak v popolnosti prepustili usodo hladnokrvnega morilca pravosodju in se tudi v tako grozljivem primeru ne postavljajo nad pravni sistem in civilizacijske norme, ki so jih zgradili.

Ko postavimo pred ogledalo Slovenijo lahko v veliki meri trdim, da smo lahko svetel vzor multikulturnosti, ki ne sme temeljiti le na strpnosti ampak predvsem na medsebojnem razumevanju in spoštovanju kulturnih razlik. Strpnost je lahko le kratkoročna rešitev v primeru, ko je treba pomiriti čustva in razgrete glave, dolgoročno pa je potrebno graditi družbo na medsebojnem razumevanju, spoštovanju, vključevanju in odprtosti.

Prav na tak način smo v Sloveniji gradili vezi s tistimi, ki so prišli v Slovenijo z drugačnim verskim in kulturnim ozadjem. Ljudje druge veroizpovedi (na primer islamske) so ob prihodu v Slovenijo v veliki večini sprejeli življenjske vzorce, hkrati pa so ohranili svojo identiteto, ki smo jo razumeli in sprejeli. Seveda gre tukaj velika zahvala mnenjskim voditeljem teh skupin, ki so integracijo v družbo podpirali in pomagali graditi mostove.

Žal se to v nekaterih državah ni zgodilo (na primer v Nemčiji) in so danes pred velikim izzivom. Zaprtost določenih skupnosti v Nemčiji ni nič drugega, kot odgovor na nepripravljenost okolja na razumevanje in integracijo. Namesto mostov so nastajali zidovi, ki so plodna tla za skrajneže na obeh straneh, ki znotraj svoje skupnosti in družbe v takšnih pogojih le dobivajo na veljavi.

Nemčija je že pokazala, da zna in zmore izvesti dejanja, ki so Nemčijo, najbolje med vsemi, popeljala iz gospodarske krize. Sedaj pa je pred Nemčijo in pred vso ostalo Evropo dosti težja naloga, pred katero ne smemo kapitulirati. Z vso skrbnostjo se moramo posvetiti izzivom na področju multikulturnosti in integracije ob spoštovanju in hkrati razumevanju razlik, če ne želimo ogroziti vrednot, ki smo jih v Evropi zgradili po drugi svetovni vojni.

Prav zaradi tega ne morem razumeti medijev, ki na veliko poročajo o zapisih tega zločinca in ob tem odpirajo javne razprave, saj si tak človek ne zasluži, da v javnosti operiramo z njegovimi zapisi in besedami. Vse, kar zasluži, je najstrožja kazen, ki jo norveška zakonodaja predvideva.

Javna debata o njegovi klasifikaciji držav, namenih in razlogih morilskega pohoda je žal le zbujanje pozornosti, ki jo hladnokrvni morilec v tem trenutku verjetno najbolj želi.

Zato prosim in pozivam vse medije, da prenehajo z objavljanjem njegovih zapisov, ugotovitev, misli in načrtov, ampak ga obravnavajo zgolj in izključno kot zločinca, saj ne zasluži prav nič drugega.

Igor JURIŠIČ

  • Share/Bookmark