Volitve so bolj pomembne, kot jih večina Slovencev razume. Potrošniška logika nas je pripeljala do tega, da kupujemo to, kar kupujejo znani obrazi. Enako tudi volimo. A kaj, ko ti znani obrazi zgolj služijo z reklamami, večina pa jih vanje sploh ne verjame. Ali je kdo preveril, če znani obrazi sploh kdaj naročijo tisto pijačo, ki jo reklamirajo, berejo tisti časopis, vozijo tisti avto… Večinoma ne. In tako tudi najverjetneje ne volijo tistih strank, ki jih propagirajo. Ali pa sploh ne volijo, ko vidijo stvari od blizu. Pa potegnimo še eno primerjavo med komercialnimi reklamami in politično kampanjo. Saj poznate reklame, kjer madež čudežno izgine. Pa izdelke, s katerimi shujšamo 30 kg brez truda ali paketi mobilne telefonije ki ponujajo neomejene klice, v drobnem tekstu pa piše, da se kot neomejeno razume določeno “razumno” število minut, vsaka nadaljnja pa se zaračunava po astronomski ceni? Verjetno tudi niste presenečeni, ko Vam ponujajo najrazličnejša zavarovanja, ki so odlična, dokler ne pride do škodnega primera, potem pa ugotovite, da so vsi škodni primeri, za katere ste se zavarovali na podlagi reklame, pravzaprav izključeni. Vse napisano drži a ljudje smo postali prekleto previdni, kaj kupujemo, pa čeprav gre za izdelek vreden 2,3 ali 5 €. In kaj ima to zveze z volitvami? Volitve (Evropske, predsedniške, državnozborske ali lokalne) so ravno tako povezane z masovnimi reklamami in odločitve po navadi bazirajo na marketingu strank in ne na njihovem programu, usmeritvi ali ciljih. Da bi razumeli bistvo, postavimo vprašanje nekoliko drugače: Predstavljajte si, da je volilna enota Vaša ulica ali Vaš blok v katerem živite že dalj časa in izbirate nekoga, ki Vas bo zastopal in se v Vašem imenu pogajal s plinarno, izbiral ponudnika za električno energijo, iskal ponudnike za drobna popravila…, skratka nekoga, ki mu boste zaupali odločanje o vaši bližnji okolici. Pojavita se dva kandidata. Eden je upokojena računovodkinja, ki je delala v osnovni šoli, druga oseba pa je spodnji sosed, ki je kot mulec friziral mopede, izostajalo od pouka ter prodajal petarde drugim otrokom, danes pa je brez službe a kljub temu vozi drag avto ter se ukvarja s sumljivimi posli. Ta oseba si seveda želi moči in položaja, kjer bi lahko “vlekla” provizije od poslov in iskala osebno korist, računovodkinja na drugi strani, pa se je ponudila zgolj zato, ker ugotavlja, da že nekaj let preplačujete stroške odvoza smeti. Seveda upokojena računovodkinja nima osebnih interesov in bi počela to v skupno in v enakem deležu kot za vse tudi v svoje dobro, drug sosed pa ima in denar in osebni interes. Ta sosed se tako odloči. da bo organiziral veliko kampanjo, povabil glasbenike za vse v bloku ali ulici pripravi velik piknik, kjer je obilo pijače in hrane. Potem pa pride trenutek odločitve. Za koga se boste odločili. Za računovodkinjo seveda. Piknik je bil super, ampak ta baraba nas ne more zastopati. Sedaj pa vso to zgodbo prestavimo eno stopnico višje. Na vrsti so lokalne volitve in odločiti se morate za župana. Tukaj pa so stvari že malo manj jasne. Na eni strani je poštenjak, ki ima komaj kakšen plakat, pa še tistega doma narejenega. Sicer ima odprt volilni račun, a “donatorjem” ne ponuja v zameno brezplačnih parcel ali koncesij za čiščenje mesta, vzdrževanje javne razsvetljave. Ne ponuja jim gradbenih poslov. Na drugi strani pa sta dva (en levi in en desni), ki vse to počneta in zbereta toliko denarja, da ves kraj opremita s svojimi slikami, kuhata golaž, delita dišave za avto, pisala, vžigalnike. Celo na 100g kavo nalepita svojo sliko in jo delita po nabiralnikih. In ta poštenjak je vaš sosed, prijatelj in sodelavec. Boste volili zanj? Zagotovo ne. Celo pristopili mu boste in prišepnili: ti si prepošten za politiko. To ni za tebe. Saj te podpiram, ampak s tem mečem glas v smeti. Če ste po duši levi boste še dodali: Jaz bom raje volil za levega kandidata, samo da desni ne pride na oblast. Desničarji po duši pa bi povedali prav nasprotno. Sedaj pa se vrnimo na predstavnika vašega bloka ali ulice. Predstavljajte si, da se za položaj potegujeta dve barabi (kot bi najlažje opisali tistega spodnjega soseda) in še vedno ista računovodkinja. Za koga bi se odločili? Vztrajam, da bi se večina še zmerom odločila za upokojeno računovodkinjo. In sedaj pridemo k bistvu. Za upokojeno računovodkinjo bi se v ulici oziroma bloku odločili izključno zato, ker v njene roke polagamo neposredno naš denar, ki ga plačujemo za plin, vodo, elektriko… Odločitev župana pa ne čutimo tako dolgo, ko le-ta ne poseže neposredno v našo denarnico, kot se je to zgodilo z mariborskimi radarji. Župan lahko torej sklepa za kraj škodljive pogodbe, jemlje podkupnine, kupčka s parcelami in saje posle prijateljem. To je sprejemljivo. Črto potegnemo šele takrat, ko župan neposredno poseže v naš žep. Volitve v državni zbor, predsedniške ali celo Evropske volitve pa so sploh primer za sebe. Tam posameznik skoraj nikoli ne čuti posledic, razen, ko vlada določi ceno vinjete ali ceno goriva oziroma ko Evropska komisija sprejme določen ukrep. Če bi torej za predstavnika svoje ulice ali bloka zagotovo izbrali poštenjaka (v zgornjem primeru upokojeno računovodkinjo), bo ta logika vsaj približno zdržala v manjših občinah in se z velikostjo občine zgubljala in popolnoma izgubila na državnem, kaj šele evropskem nivoju. Tukaj bo kampanja, brezplačni obeski, golaž in ostale dobrine pretehtale. In tu se začne sistemska korupcija. Vsak,ki je svoj glas zaupal nekomu na osnovi dobrin in ne na osnovi programa, je s tem podal tiho soglasje, da so politiki lahko pokvarjeni, podkupljivi in nesposobni. Cena, ki jo za to plačujemo pa je izjemno visoka. Za vse svinjarije, ki so se dvajset let nabirale, plačujemo mi. Nekaj časa so to pometali pod preprogo in s krediti reševali predstavo za javnost, cirkus, za katerega plačujemo neznosno drage vstopnice. Samo dvig DDV-ja za 2% (oziroma nižjega za 1%) stane povprečnega zaposlenega državljana Republike Slovenije okrog 150 €, upokojenca pa kakšnih 100 € ob predpostavki, da svojo plačo oziroma pokojnino zapravimo za dobrine in storitve, ki so obdavčene z DDV-jem. Seštevek znese vrtoglavih 177 milijonov €, pri čemer ne upošteva porabe tistih, ki prejemajo nadomestila oziroma socialne pomoči, štipendije ali druge prejemke, ob upoštevanju vsega pa bi najverjetneje presegli 200 milijonov €, ki jih bomo do nadaljnjega letno plačevali kot davek na korupcijo, nesposobnost in malomarnost. Sedaj pa ta ukrep očitajo vladi Mag. Alenke Bratušek? Ona je bila tista, ki je naredila neizogibno, saj smo bili na robu prepada. In uspela je – gospodarska rast se je po nekaj letih prvič okrepila, brezposelnost je začela upadati, kredibilnost naše države se veča. A najbolj žalostno pri vsem je, da smo zato krivi vsi. Tako tisti, ki so prišli na volitve in se odločali na podlagi všečnih reklam, predvsem pa tisti, ki sicer predstavljajo glas razuma, a so ostali doma in odločitev prepustili tistim, ki se odločajo na podlagi reklam. Seveda pridiga ne zaleže, če na koncu ne ponudi rešitve in zato zgolj nasvet, kako lahko vsak izmed nas pripomore k temu, da se rešimo iz te godlje in slovenijo premaknemo z 212. mesta (od 220) na svetovni lestvici gospodarske rasti. No ja – to je statistični podatek za leto 2013 – https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/rankorder/2003rank.html?countryname=Slovenia&countrycode=si&regionCode=eur&rank=206#si Samo v polovici leta je bil narejen bistven korak, ki nas je z 1,9% v prvem četrtletju z 206. mesta  popeljal nekje na 150. mesto, ob bok Veliki Britaniji in Islandiji. Kar lahko naredimo sami je napisano v naslednjih 4 točkah: 1. Vsi se udeležimo vsakih volitev in volimo odgovorno. Tisti, ki ostane doma, prepusti odločitev ostalim in to situacijo imamo danes. Vsi se pritožujejo, nihče pa ne prevzema odgovornosti. 2. Za kandidata oziroma stranko se odločimo tako, da preberemo programe, vizije in usmeritve strank, ki se potegujejo za naš glas in se odločimo za tiste, katerih program najbolj ustreza našemu osebnemu prepričanju oziroma idealom 3. Ko smo enkrat vrgli v skrinjico listek, vsaj občasno spremljajmo obnašanje stranke/predstavnika in ji/mu to damo tudi vedeti na primeren način. S tem se bodo zavedali, da bodo podporo izgubili. 4. Zavedamo se, da pompozna in draga kampanja dosti stane, kar pomeni, da so izvoljeni dolžni “sponzorjem” vračati usluge, zato bodite pametnejši od tistih, ki želijo vaš glas za svojo korist.

Primere programov najdete na spletnih straneh političnih strank, z moje strani pa zgolj povezavo na najboljšo in realno najmočnejšo opcijo na socialno liberalni levici – Zavezništvo Alenke Bratušek: http://www.alenkabratusek.si/AbecedasolidarnostiZaveznistva_AB.pdf ter enega na desnici, pri najmočnejši stranki SDS: http://www.sds.si/menu/5 .

Zelo pomembno pa je, da si ne dovolimo, da nas nekdo dvakrat izigra. Star kitajski pregovor pravi, da je prvič kriv tisti, ki te ogoljufa, če se to zgodi drugič pri isti osebi, pa je krivda v celoti tvoja. Tako kot ne bomo ponovno nasedli reklami za izdelek ali storitev, ki je bila vse, razen tega, kar je bilo v reklami, tudi ne nasedajmo tistim, ki so naredili in zagovarjali nasprotno od obljubljenega, še posebej, ko so na oblasti in imajo v rokah škarje in platno. In če se vrnem na začetek – demokracija nam je dala veliko možnosti izbire (od izdelkov, do storitev in vse do volitev), hkrati pa je odgovornost prevalila na nas. Samo mi odločamo in če odločimo slabo, potem se moramo s tem sprijazniti in razumeti tudi kot svojo napako in jo ob naslednji priložnosti popraviti. Igor JURIŠIČ

  • Share/Bookmark

Problem: Dokapitalizacija NLB s 375 MIO EUR – prelaganje odgovornosti na vse državljane, tudi tiste, ki so se znašli pod pragom revščine je potuha tajkunom!

Zelena rešitev: Namesto metanja denarja davkoplačevalcev v jamo brez dna, naj država odkupi zastavljeno premoženje v tej višini. Na primer odkup stanovanj, ki jih lahko nameni kot neprofitna za socialno ogrožene mlade družine!

V Stranki mladih – Zelenih Evrope (SMS-ZELENI) zgroženo opazujemo dogajanje okoli naše največje banke – NLB, ki še najbolj spominja na nekdaj priljubljeno družabno igro »Monopoli«.

Najbrž ni potrebno posebej razlagati, da se je NLB znašla v težavah zaradi podeljevanja kreditov izbrancem brez ustreznih jamstev.

Vsak, ki je imel kot »navaden državljan« opravka s katerokoli banko je verjetno izkusil, kaj vse mora pošten davkoplačevalec prinesti in zastaviti za jamstvo, da mu banka odobri kredit v višini le nekaj deset tisoč evrov.

Ko pa so se na NLB obrnili izbranci s prošnjo za milijonske kredite, jamstva niso bila več tako pomembna, saj bi v nasprotnem primeru NLB unovčila zastavljeno premoženje in sama rešila likvidnostne težave, ne pa, da breme prelaga na proračun, ki prizadene vse državljane Slovenije.

Negodovanje brez ustrezne rešitve nima smisla zato SMS-ZELENI predlagamo, da za omogočanje likvidnosti Republika Slovenija v višini 375 MIO EUR od NLB odkupi zastavljena jamstva .

Tako bo država morda sicer preplačala kak evro za kvadratni meter nepremičnine, ki je bila zastavljena – a bo vsaj nekaj dobila v zameno za ta denar in morda s tem povečala fond neprofitnih stanovanj za socialno ogrožene mlade družine in tako »ubila dve muhi na en mah«.

375 MIO EUR je ogromno denarja. Skoraj 200 EUR iz žepa vsakega državljana ali skoraj 500 EUR na vsakega zaposlenega. Ob povprečni neto plači 1000 EUR to pomeni, da bo vsak zaposlen povprečno namenil polovico svoje mesečne plače za poplačilo grehov tistih, ki so dajali kredite brez jamstev.

SMS-ZELENI pozivamo Vlado Republike Slovenije, da odloči v korist vseh državljanov namesto, da pomaga nekaj izbrancem, ki so zavozili »Zgodbo o uspehu«. Vlada naj odkupi zastavljena jamstva ter na tak način pomaga NLB, namesto, da meče 375 MIO EUR v jamo brez dna brez garancije, da se to ne bo ponovilo!

Igor JURIŠIČ, predsednik Stranke mladih – Zelenih Evrope

  • Share/Bookmark

Poziv zelenim predsednikom k poenotenju!

Na državnozborskih volitvah smo med 20 strankami nastopale kar tri zelene; TRS, Zeleni Slovenije in SMS-Zeleni. Po objavi rezultatov volitev je bilo slišati vse možne razloge, zakaj smo zeleni ostali pred vrati državnega zbora.

V prvi vrsti smo krivili medije, ki se zelenim niso posvečali, nadalje so bile krive raziskave javnega mnenja, ki so favorizirale velike stranke in seveda dve novi stranki; Jankovićeva in Virantova, ki sta bili v medijih zastopani bolj, kot drugi.

Vem, da je včasih težko zbrati razumno mero samokritičnosti, a v tem trenutku je to edina pot, če želimo v Sloveniji priti do kompetentne zelene stranke.

Ne Janković, ne Virant, ne ankete in ne mediji niso krivi za naš polom na volitvah. Edini razlog za slab rezultat je v nas samih. Tri zelene stranke na volitvah so samo zmedle volivce, napovedi, da nobena od teh ne more prestopiti 4% praga pa še dodatno odvrnili tiste simpatizerje, ki niso želeli vreči glasu stran, v ostanek, ki se deli med druge stranke.

A vseeno je bilo na volitvah več kot 26 tisoč takšnih, ki smo zavestno obkrožili zeleno in tako povedali, da v Sloveniji potrebujemo močno zeleno stranko. Še več je takšnih, ki so raje ostali doma in so dali zelenim strankam jasno sporočilo: najprej se zmenite med seboj, potem pa dobite naš glas.

A žal je bilo pred volitvami pomembneje, da smo vsak po svoje vrtnarili na malem vrtičku, kot da bi enotno nastopili in zagotovo prestopili 4% prag. Očitno je bolje biti predsednik v majhni, neparlamentarni stranki, kot pa del močne ekipe, kjer bi moral vsak malo popustiti za skupen rezultat.

Šola, ki se imenuje polom na volitvah, je bila draga, a upam, da smo se vsi zeleni iz tega vsaj kaj naučili.

Za razliko od nekaterih, ki so zgubili upanje, jaz še naprej verjamem v to , da Slovenija potrebuje močno zeleno stranko.

Vsak izmed treh ima nekaj, kar lahko ponudi v skupno zgodbo; TRS najvišji volilni rezultat, SMS-Zeleni zastopanje v Zelenih Evrope in Zeleni Slovenije 20 letno zgodovino in dejstvo, da so edini zeleni, ki so bili kdaj v državnem zboru. K tem trem so vabljene seveda tudi druge stranke, ki so sposobne zelenega razmišljanja in so se s tem že izkazale v preteklosti, kot vsi tisti, ki verjamejo v zeleno.

Glede na slab rezultat na volitvah tudi ne vidim strahu, da bi se nam pridruževali tisti, ki vidijo finančni ali drug postranski interes, saj v naslednjih 4 letih ne bomo imeli kaj dosti besede pri odločanju.

Zato na tem mestu javno izražam pripravljenost združiti vse zeleno v Sloveniji pod eno streho in nadaljevati skupno, namesto razdrobljene zgodbe. Javno tudi pozivam g. mag. Darka Krajnca, g. Vlada Čuša in g. Matjaža Hanžka, da še pred pomladjo najdemo pot k združitvi in omogočimo vsem, ki smo še vedno za zeleno, smisel in cilj in da brez denarja in brez nadomestil prostovoljno in odgovorno nastopamo vzporedno z izvoljenimi poslanci ter se oglašamo predvsem tam, kjer bo potrebno spregovoriti zeleno.

Ne smemo pozabiti, da smo navkljub ničnim možnostim uvrstitve v državni zbor uspeli skupaj prepričati preko 26 tisoč ljudi in če ne zaradi nas samih, smo zaradi njih dolžni najti skupni jezik in vrniti zaupanje v zeleno. 26 tisoč ljudi je več, kot jih sprejme največji slovenski stadion. Vrnimo nam vsem upanje v zeleno!

Igor JURIŠIČ, predsednik LO SMS Zeleni Ruše

  • Share/Bookmark

SD, LDS in Zares: Nehajte zlorabljati besedo »levica«!

Če bi v Sloveniji imeli levico, ne bi bili v takšni situaciji, kot smo.

Vedno, ko sem iz ust predstavnikov vladajoče elite slišal, da se sami oklicujejo za »levico«, me je prav močno stisnilo pri srcu. Nazadnje pa tako močno, da želim to deliti tudi z drugimi.

Vladajoča elita iz vrst LDS, SD in Zares se že od volitev v državni zbor sama oklicuje za »levico« in pod tem imenom »levi trojček«, ki se mu je (kot kaže le začasno) pridružil DESUS tudi nastopa.

Seveda gre tu za grobo zavajanje javnosti, saj te tri/štiri stranke z levico nimajo prav nič skupnega.

Še več, če pogledamo definicijo (na primer na wikipedijo) levice, le ta pravi, da se levica zavzema predvsem za socialne spremembe in bolj enakopravno družbo, izraz pa izhaja iz časa francoske revolucije.

Vladajoča elita, ki direktorjem državnih bank dovoljuje izplačila milijonskih odpravnin, na drugi strani pa vedno več ljudi živi pod pragom revščine, ne more in ne sme nositi imena »levica«.

To je toliko bolj izrazito v kontekstu zagovarjanja kapitalskih in ne socialnih interesov. Namenoma se ne spuščam v zgodovino predsednikov in predsednice strank vladajoče elite, čeprav bi prav na njihovih primerih morda najbolje videli, ali so to ljudje iz ljudstva, ali pa kapitalu zavezani politiki.

Če že želimo iskati levico, potem bo potrebno pogledati v zeleno smer. Evropski zeleni so namreč levo usmerjena skupina v evropskem parlamentu, kar se kaže predvsem na področju sociale. Predstavnik Evropskih zelenih je v Sloveniji Stranka mladih – Zeleni evrope.

Če torej potegnemo zaključke, lahko ugotovimo, da imamo v državnem zboru dve desni opciji. Ena desna opcija (SDS in SLS) je bolj zavezana družini in tudi krščanstvu, druga (sem štejem stranke vladajoče elite) pa bolj kapitalu in denarju – kar je zagotovo bolj desno, kot levo.

Spoštovani predsedniki strank vladajoče elite: Da se imaš za levega ni dovolj, da ne maraš ljudi, ki se deklarirajo za desnico. Treba je tudi delovati levo!

Igor JURIŠIČ, Ruše

  • Share/Bookmark