Problem: Dokapitalizacija NLB s 375 MIO EUR – prelaganje odgovornosti na vse državljane, tudi tiste, ki so se znašli pod pragom revščine je potuha tajkunom!

Zelena rešitev: Namesto metanja denarja davkoplačevalcev v jamo brez dna, naj država odkupi zastavljeno premoženje v tej višini. Na primer odkup stanovanj, ki jih lahko nameni kot neprofitna za socialno ogrožene mlade družine!

V Stranki mladih – Zelenih Evrope (SMS-ZELENI) zgroženo opazujemo dogajanje okoli naše največje banke – NLB, ki še najbolj spominja na nekdaj priljubljeno družabno igro »Monopoli«.

Najbrž ni potrebno posebej razlagati, da se je NLB znašla v težavah zaradi podeljevanja kreditov izbrancem brez ustreznih jamstev.

Vsak, ki je imel kot »navaden državljan« opravka s katerokoli banko je verjetno izkusil, kaj vse mora pošten davkoplačevalec prinesti in zastaviti za jamstvo, da mu banka odobri kredit v višini le nekaj deset tisoč evrov.

Ko pa so se na NLB obrnili izbranci s prošnjo za milijonske kredite, jamstva niso bila več tako pomembna, saj bi v nasprotnem primeru NLB unovčila zastavljeno premoženje in sama rešila likvidnostne težave, ne pa, da breme prelaga na proračun, ki prizadene vse državljane Slovenije.

Negodovanje brez ustrezne rešitve nima smisla zato SMS-ZELENI predlagamo, da za omogočanje likvidnosti Republika Slovenija v višini 375 MIO EUR od NLB odkupi zastavljena jamstva .

Tako bo država morda sicer preplačala kak evro za kvadratni meter nepremičnine, ki je bila zastavljena – a bo vsaj nekaj dobila v zameno za ta denar in morda s tem povečala fond neprofitnih stanovanj za socialno ogrožene mlade družine in tako »ubila dve muhi na en mah«.

375 MIO EUR je ogromno denarja. Skoraj 200 EUR iz žepa vsakega državljana ali skoraj 500 EUR na vsakega zaposlenega. Ob povprečni neto plači 1000 EUR to pomeni, da bo vsak zaposlen povprečno namenil polovico svoje mesečne plače za poplačilo grehov tistih, ki so dajali kredite brez jamstev.

SMS-ZELENI pozivamo Vlado Republike Slovenije, da odloči v korist vseh državljanov namesto, da pomaga nekaj izbrancem, ki so zavozili »Zgodbo o uspehu«. Vlada naj odkupi zastavljena jamstva ter na tak način pomaga NLB, namesto, da meče 375 MIO EUR v jamo brez dna brez garancije, da se to ne bo ponovilo!

Igor JURIŠIČ, predsednik Stranke mladih – Zelenih Evrope

  • Share/Bookmark

Danes, ko proslavljamo 22. Obletnico razglasitve plebiscita, se mi nehote porajajo vprašanja:

-          Kam je izginila enotnost in kam izginja samostojnost?

-          Kam je izginila družba in od kdaj smo le 2 milijona posameznikov?

-          Kaj se je zgodilo z vso pozitivno energijo, ki smo jo imeli decembra 1990?

-          Kje so solidarnost, upanje, sanje…?

Deželi s štirimi milijoni pridnih rok se ni bati samostojne prihodnosti smo dejali in s kar 88% potrdili plebiscitno vprašanja, ki je glasilo: Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?

Danes, 22 let po odločilnem trenutku pa ugotavljamo, da smo na celi zavozili sanje in zaupanje iz leta 1990.

In kaj so nam vcepljali zadnjih 22 let? Da je Država je slab lastnik in da potrebujemo odgovorne lastnike ali pa, da moramo v imenu nacionalnega interesa reševati slovenska podjetja pred tujci?

Podjetja v (večinski) lasti države bi tako morala biti po tej trditvi že zdavnaj zaprta (Pošta, Telekom…), delavci pa na zavodih za zaposlovanje. Razlog preživetja pa je precej enostaven; podjetja, v katerih vlada (oziroma od vlade imenovani) postavlja vodstvo imajo 2 milijona delničarjev, ki zelo kritično zasledujejo predvsem 3 cilje, ki jim morajo slediti menedžerji:

-          podjetje zaposluje nove delavce in v čim manjši meri odpušča,

-          podjetje delavcem izplačuje spodobne plače in dodatke ter spoštuje njihove pravice ter

-          leto zaključi z zelenih številkah (ampak prva dva cilja sta bolj pomembna)

V zasebnem sektorju, kjer so »odgovorni« lastniki, pa sledijo samo enemu cilju; dobičku. Tudi na račun delavskih pravic, odpuščanja in celo selitve proizvodnje iz Slovenije.

Seveda se popolnoma strinjam, da lahko lastniki povečajo dobiček, če proizvodnjo iz Slovenije preselijo v Indijo in zato v Sloveniji odpustijo nekaj sto delavcev, da bi lahko v Indiji zaposlovali. Ampak – ali je zaposlovanje v Indiji na račun odpuščanja doma v nacionalnem interesu Slovenije?

Sedaj pa pridemo do ključnega vprašanja – kaj je nacionalni interes?

Zmoto in zablodo o državnem interesu je najlažje predstaviti na primeru Uniona in Leka.

Ob prevzemu pivovarne Union s strani pivovarne Laško smo dnevno poslušali, da je to v nacionalnem interesu. A pivovarna Laško se je od tujega lastnika za 70,7 milijonov evrov kupila 41,32 % od Belgijcev (http://www.24ur.com/novice/gospodarstvo/dovoljen-prevzem-uniona.html), kar pomeni, da je iz slovenskega gospodarstva v tujino izpuhtelo preko 70 milijonov evrov, brez, da bi ustvarili eno samo novo delovno mesto.

Drug primer pa je prodaja LEK-a Novartisu. V tem primeru pa je s prodajo v državo prišel svež denar, Novartis pa je v letu 2011 sicer zaprl 2.000 delovnih mest v ZDA in Švici, a odprl 700 novih v državah z nižjimi stroški – tudi v Sloveniji (http://www.delo.si/gospodarstvo/podjetja/lek-in-krka-bosta-povecala-stevilo-zaposlenih.html).

Seveda pa primer Laškega ni osamljen. Tu je še množica primerov menedžerskih odkupov, ko so se novi lastniki do grla zadolžili za nakup delnic podjetja, ki je dobro delovalo in se razvijalo – obresti in glavnica pa sta se zažrla v dobiček, ki bi lahko bil namenjen razvoju novih delovnih mest.

Tako smo s spremembo lastništva pahnili slovensko gospodarstvo v stagnacijo, a stagnacija v dinamičnih razmerah pomeni nazadovanje. V svetovno gospodarsko krizo smo vstopili popolnoma nepripravljeni, brez trohice zalog in do vratu zadolženi zaradi poslovnih pustolovščin.

Tako smo v »dobrih letih«, ko bi lahko povečali obseg gospodarstva in s tem ustvarili nova delovna mesta, ves dobiček namenjali za odplačilo kreditov in s tem pokopali slovensko zgodbo o uspehu.

Boj za »nacionalni interes« nas je tako pripeljal do točke, ko je tudi nacionalni ponos postavljen pod vprašaj in ko v nedogled iščemo, kje bi lahko odščipnili še kakšen evro, da bi uspešno sestavili proračun. Prav zato je treba doumeti, da lastništvo uspešnih podjetij ni povezano z nacionalnim ponosom ali interesom: Rolls Royce je še vedno angleški ponos, čeprav v večinski lasti nemškega BMW-ja, Volvo pa še zmerom švedski avto, pa čeprav je podjetje v kitajski lasti.

Prav zato je potrebno ponovno ugotoviti kaj je dejansko nacionalni interes?

Vsem prevzemom in s tem povezanimi krediti je skupno predvsem eno. Ne samo, da niso ustvarjali novih delovnih mest – še obstoječa so zapirali. V kolikor bi ves ta denar podjetja namenila za razvoj in novo dodano vrednost, banke pa za kredite, ki bi pomenile nove investicije in ne le nakup obstoječega, se danes ne bi srečevali z več kot 100.000 brezposelnimi.

In prav v sto tisočih brezposelnih leži ključ do uspeha in obrata na boljše.

Če naredimo preprost izračun, ugotovimo, da plača 1.500 EUR bruto (kolikor znaša zaokroženo povprečna bruto plača v Sloveniji) delodajalca stane 1.741,50 EUR, delavec pa dobi neto 997,52, kar pomeni, da je namenjenih kar 743,98 evrov za različne prispevke, dajatve in davke državi. Če k temu dodamo predpostavko, da brezposelni prejemajo v povprečju le 256,02 evra (ta znesek pa je verjetno dosti višji), ugotovimo, da vsak brezposelni predstavlja potencial seštevka, torej 1.000 evrov mesečno. Če sedaj to številko pomnožimo s 100.000 in 12 meseci pridemo do 1.2 milijarde evrov.

In sedaj se vrnimo nazaj k plebiscitu, kjer smo se odločili za samostojnost in neodvisnost; nikjer pa se nismo opredelili o spremembi gospodarskega in političnega ustroja Slovenije niti o spremembi sistema vrednot in lastnine. In prav ta del, kjer se je politika odločila brez, da bi o tem povprašala državljane, nas je pripeljal do krize v kateri smo danes.

Prst, ki je uperjen v današnje politike, je vanje uperjen le delno upravičeno – bolj bi moral biti uperjen v tranzicijske bogataše, tiste, ki so jim pri tem pomagali in tudi tiste, ki so to molče spremljali.

Pred politiko pa je danes predvsem ena naloga oziroma en cilj, ki je v tem trenutku tudi edini nacionalni interes – kako zmanjšati število brezposelnih. Za to pa bo potrebno premagati strah pred tujim kapitalom in dodobra premisliti, kaj je dejanski nacionalni interes.

Vsak izmed 100.000 brezposelnih, ki bo dobil zaposlitev, bo v seštevku zmanjšanja izdatkov ter davkov in prispevkov prinesel letno 12.000 EUR. Ker pa bo verjetno vsak, ki bo zaposlen, prinesel tudi dodano vrednost in dodaten prihodek in dobiček podjetja, sam pa potrošil bistveno več, kot sedaj (kar bo dodatno spodbudilo gospodarstvo), pa bo doprinos bistveno večji.

Za konec Vam želim, da današnji praznik samostojnosti in neodvisnosti preživite čim bolj dostojanstveno in v dneh do konca leta temeljito premislite o nacionalnem interesu in ponosu.

  1. decembra 2012

Igor JURIŠIČ, Ruše

  • Share/Bookmark

Približno dvajset let poslušamo, beremo ali gledamo razne ekonomiste in predvsem politike, ki poskušajo zaman vzpostaviti sistem odgovornosti in kakovostnega vodenja državnih podjetij. Zdi se, da iščejo rešitev, kot slepa kura zrno.

Rešitev pa je ves čas pred nosom, le poguma in predanosti ni dovolj, da bi jo kdo hotel videti.

Glavni problem je v tem, da vodstva podjetij predvsem pazijo, da ne izgubijo svojega položaja.

Na drugi strani državljani sicer kdaj pa kdaj malo potarnamo, v delovanje naših (torej državnih) podjetij pa se ne spuščamo kaj preveč, saj tudi večina državljanov gleda na to, kot da ni njihovo.

Vodenje gospodarskih družb v lasti (ali z bistvenim deležem) države pa zahteva ljudi, ki bodo imeli dovolj znanja in poguma, da se bo v državnih podjetjih začelo premikati, ne pa, da služijo kot odlagališče odvečnih političnih kadrov.

Glede na to, da nisem eden tistih, ki bi tarnali, brez, da bi podali rešitev, jo v tem trenutku ponujam:

  1. Dobiček podjetij naj se razdeli na 3 dele in sicer

- 45% se nameni v razvoj podjetja - 45% se razdeli med državljane vsako leto ob obračunu dohodnine - 10% se nameni za nagrado zaposlenim in predvsem uprave 2. V odvisnosti od velikosti podjetja se določi razdelitev med upravo in zaposlenimi. Dovoliti pa moramo, da so nagrade takšni upravi, ki bi ustvarila dobiček tudi temu primerno visoke. 3. Skupščino družbe tvorijo vsi polnoletni državljani, ki lahko navodila, kako glasovati v njihovem imenu sporočijo Ministrstvu za finance na v naprej določen način. Glasove tistih, ki te možnosti ne bi izkoristili zastopa Vlada RS, ki mora predstaviti svojo odločitev o glasovanju preden začne teči čas v katerem lahko državljani glasujejo.

In kaj dosežemo?

  1. Upravi bo v vitalnem interesu poslovanje z dobičkom, saj bo to tudi njihova nagrada/plača.
  2. Zaposleni bodo gledali na podjetje, kot na svoje, saj bodo deležni pri dobičku kar dvakrat, kot zaposleni in kot državljani (od skupnega dobička vseh državnih podjetij).
  3. Vlada RS (ministrstvo za finance) bo dodobra premislilo o svojih predlogih, saj bi v primeru nerazumnih odločitev državljani imeli možnost izraziti svoj glas v nasprotju z vladnim predlogom.
  4. Državljani bomo bistveno bolj pozorno spremljali delovanje teh podjetij, saj bomo v primeru dobrega poslovanja tudi primerno nagrajeni.

In to je formula, dame in gospodje, za uspešni preboj po 20 letih samostojnosti. Če tega ne bomo naredili, bomo v nedogled dokapitalizirali državna podjetja z našim denarjem, dokler jih ne bo nek tajkun kupil za drobiž.

Igor JURIŠIČ, predsednik SMS-Zeleni – LO Ruše.

  • Share/Bookmark

Zakon o malem delu buri duhove že nekaj časa, v javnosti pa se je ustvarilo povsem napačno mnenje oziroma razumevanje zakona in njegovih posledic ob morebitni potrditvi.

  1. V javnosti je razširjeno, da bo zakon omejil bogatenje študentskih servisov. To je popolnoma zgrešeno. Zakon bo njihovo moč nekajkrat povečal. Študentski servisi lahko danes posredujejo dela študentom in dijakom, po novem zakonu pa tudi upokojencem, brezposelnim in seveda tujcem pod enakimi pogoji. Tako se bo število potencialnih strank študentskih servisov iz sedanjih 180.000 (študentov in dijakov) povečalo le v Sloveniji na 800.000 (študentov, dijakov, brezposelnih in upokojencev). Če so sedaj študentski servisi služili milijone, bodo po novem milijarde. Glas ZA pomeni glas za bogatenje, že sedaj bogatih, študentskih servisov.
  2. V javnosti tudi krožijo govorice, da bi zakon prinesel nove redne zaposlitve. Tudi to je popolno izkrivljanje vsebine zakona. Po končanem študiju študentu preneha pravica dela preko študentskega servisa (z izgubo statusa). Po novem zakonu bo lahko z enako napotnico delal tudi po diplomi kot uradno brezposeln. Po študiju mlade tako čaka malo delo namesto redne zaposlitve. Napotnico za malo delo pa bo lahko legalno prinesel od istega študentskega servisa, kot med študijem.
  3. V javnosti se govori, da je zakon dober za upokojence. To je morda celo največje zavajanje. Zakon omogoča, da delodajalec odvaja preko malega dela 9% namesto 24,5% v pokojninsko blagajno. To pomeni, da bo začelo zmanjkovati denarja za pokojnine. Če samo 1/3 delavcev spremenimo v male delavce bo zmanjkalo 21%, kar pomeni 475 namesto 600 EUR povprečne pokojnine. Če bi postali vsi mali delavci, bi povprečna pokojnina znašala le borih 225 EUR. Tako vidimo, da bi upokojenci izgubili največ v primeru sprejema Zakona o malem delu.
  4. V javnosti se pojavljajo napovedi o novih zaposlitvah v turizmu. To je enostavno neutemeljeno ali zavajajoče. Zakon o malem delu na primer ne pozna delavskih malic. Če le tretjina vseh zaposlenih postanejo mali delavci, se dnevno zmanjša povpraševanje za 250.000 delavskih malic. Če to pomnožimo s 4 EUR (čeprav je cena malice v povprečju večja) in številom delovnih dni v letu dobimo samo na račun malic (brez pijače) izpad v višini 240 milijonov evrov. Kako lahko to vpliva na nove zaposlitve? Nadalje pa pomeni več ljudi brez varne zaposlitve katastrofo za turistično gospodarstvo. Dopust je po navadi zadnja prioriteta in prav to bodo črtali, saj Zakon o malem delu ne predvideva plačanega dopusta in kaj hitro se bo lahko zgodilo, da te po vrnitvi z (neplačanega!) dopusta služba ne bo več čakala.
  5. Zakon je dober in bo preprečil zlorabe. To je edina trditev, ki ima v sebi nekaj resnice. Zakon je dober za tajkune in lastnike velikih podjetij. Zakon namreč predvideva kazen za delodajalca, ki prekorači mesečno omejitev malih delavcev v višini 3.000 evrov, ne glede na težo kršitve (9. Alineja 45. Člena Zakona o malem delu). Tako bo podjetje, ki zaposluje 500 delavcev plačalo kazen 3.000 evrov, če jih spremeni v male delavce, na drugi strani pa na račun davkov in dajatev prihranilo dva in pol milijona evrov letno. Kazen se bo torej splačalo plačati, saj bo potem legalno omogočala zaposlitev neskončnega števila malih delavcev; zakon pa je napisan tako, da se prekršek gleda in kaznuje za nazaj, nihče pa nima možnosti preverjanja sproti.
 

Zato podajamo rešitev, ki bo preprečila nepopravljive posledice morebitnega sprejema zakona, hkrati pa uredila (tako opevane) zlorabe študentskega dela in to kratko in jasno v dveh točkah:

 

  1. 1.      Na referendumu 10.4.2011 glasujmo PROTI Zakonu o malem delu in s tem proti revščini, negotovim zaposlitvam, izkoriščanju večine in bogatenju študentskih servisov in tajkunov.
in
  1. 2.      Od vlade zahtevajmo, da uvede stroge kazni za zlorabe študentskega dela in sicer: Za podjetje, ki bo zaposlilo osebo na tujo napotnico se določi kazen v višini 50.000 evrov in trajna prepoved zaposlovanja preko študentske napotnice, za študenta, ki posoja napotnico se določi kazen 10.000 evrov in trajna prepoved dela preko študentske napotnice, za tistega, ki pa dela preko tuje napotnice pa se določi kazen 10.000 evrov in plačilo vseh dajatev, ki bi jih moral plačati, če bi delal po pogodbi o zaposlitvi.
 

Tako bi trajno rešili problem študentskega dela, če bi to želeli. A očitno je glavni razlog sprejema Zakona o malem delu drugje, kot nam prikazuje minister Svetlik.

Ne želim pa, da bi zaradi takšnih namigovanj sprejeli zakon, ki bo omogočal izkoriščanje zaposlenih, brezposelnih in upokojencev in bogatenje tajkunov in študentskih servisov, katerim bi že po zdaj veljavni zakonodaji lahko stopili na prste, če bi to bilo komu v interesu in bi v eni potezi rešili razloge, ki jih sedaj vlada uporablja za pridobivanje podpore Zakonu o malem delu.

Prav zanimivo bi bilo ugotoviti, ali ni Zakon o malem delu le usluga študentskim servisom, da se polastijo celotnega področja zaposlovanja v Sloveniji? Na tem mestu bi bilo prav zanimivo vprašanje političnim strankam, ki so tak zakon podprle, ali ni morda kateri izmed študentskih servisov v preteklosti financiral njihove predvolilne kampanje?!

 

Upam in želim si, da so tako razjasnjeni številni pomisleki, saj lahko prav vsa dejstva, zapisana v zgornjih petih točkah vsak sam preveri in preprosto izračuna oziroma sledi zdravi »kmečki« logiki, kolikor je le-te v deželi na sončni strani Alp še ostalo.

  • Share/Bookmark

Zakon o malem delu – začetek konca pokojnin, kot smo jih poznali!

Če bi samo 1/3 vseh zaposlenih spremenili v male delavce, se vsota prispevkov za pokojnine zmanjša za 21%, kar bi v povprečju pomenili 475 namesto 600 evrov pokojnine!

Iskreno opažam, da je kampanja o Zakonu o malem delu s strani vlade izjemno uspešna, če so uspeli upokojencem predstaviti, da bodo imeli korist od zakona.

Žal je resnica diametralno nasprotna.

O tem želim javnost prepričati z izračuni ter dejstvi in ne zgolj praznimi besedami.

  1. dejstvo je, da je v interesu tajkunov in kapitala na splošno, čim cenejša delovna sila, kamor so v ceno dela vključeni tudi vsi drugi stroški, kot so bolniške, dopust, prevoz na delo in seveda dajatve.
  2. Zakon o malem delu zniža obveznosti delodajalca. Ob približno enaki neto plači bi delodajalec prihranil že pri minimalni plači okrog 5.000 evrov letno po vsakem delavcu. Višja kot je plača, višji bi seveda bil prihranek. Če k temu prištejemo še dneve, ko so delavci na bolniških dopustih, pa regrese, prevoz na delo in ostale pravice, ki jih delavci sedaj imajo, pa bomo hitro prišli do vratolomnih zneskov.
  3. V interesu lastnikov je vsekakor zaslužek in zato so kazni za kršitelje omejitve števila malih delavcev v primerjavi z zaslužki lastnikov zanemarljive. Že pri nekaj sto delavcih, pretvorjenih iz rednih v male delavce, prihranijo lastniki krepko preko milijon evrov letno, kazen v višini 3.000 evrov mesečno pa zanemarljiva. Če bi vsak mesec plačali kazen, bi kazen predstavljala dober odstotek povečanja dobička.
  4. Od zaposlenih bodo na slabšem prav upokojenci, katerih vodje zakon podpirajo. Ob redni zaposlitvi se v pokojninski sklad nateče dobrih 24% višine plače, v primeru malega dela pa le 9%! Ob upoštevanju povprečne pokojnine v višini 600 EUR (ki jo ne presega prav dosti upokojencev) lahko naredimo simulacijo, kaj bi se zgodilo s pokojninami, če bi postopoma, tretjino za tretjino zaposlenih zamenjali mali delavci. Če bi tako po morebitni potrditvi referenduma o Zakona o malem delu le 1/3 zaposlenih spremenili v male delavce, bi bilo v pokojninski blagajni 21% manj denarja. Za tako znižan odstotek, bi ‘povprečna pokojnina znašala 475 EUR. Pri drugi tretjini delavcev, spremenjenih v male delavce, bi zmanjkalo kar 38% denarja za pokojnine, ali le 350 EUR povprečne pokojnine, če pa bi vsi delavci postali mali delavci,pa  bi ostala le dobra tretjina denarja, ali le 225 EUR za povprečno pokojnino.
  5. Ko bo kapital zavohal možnost bogatenja, bo verjetno kaj hitro sledil popravek zakona, ki bo omilil omejitve tako na strani delavcev, kot podjetij. Tako bodo trg dela prevzeli izkušeni študentski servisi, ki bodo bogateli kot še nikoli do sedaj, saj so to zasebne družbe, ki so, dokazano, bolj aktivni in prodorni od državnih zavodov za zaposlovanje, ki bodo verjetno z leti izgubili pomen in izginili. Tako pridemo zopet do nasprotja. Vlada namreč v javnosti nastopa s stališčem, da bo Zakon o malem delu zmanjšal dohodke študentskih servisov, na drugi strani pa se bo promet nekajkrat povečal, kar pomeni, da bodo namesto milijonov ustvarjali milijarde!
Zaključek je torej sledeč. Ob morebitnem sprejetju Zakona o malem delu bodo največ pridobili lastniki kapitala na račun socialne varnosti in študentski servisi, ki bodo prevzeli celoten segment zaposlovanja.
  1. Najhujše finančne posledice bodo čutili prav upokojenci, saj se bo prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zmanjševal in limitiral proti 62,5% zmanjšanju (ali k povprečni pokojnini v višini 225 EUR).
  2. Največje krčenje pravic bodo doživeli trenutni in bodoči zaposleni, saj Zakon o malem delu ne predvideva bolniških, porodniških, dopusta, prevoza na delo, malice…
  3. Študente v vsej zgodbi pa vidim zgolj kot stransko škodo, ki jih je vlada uspela potegniti na ta vrtiljak krčenja pravic delavcem in pokojnin upokojencem. Danes pa se v javnosti prikazuje, kot da je Zakon o malem delu reforma študentskega dela in ne reforma rednega dela, ki so ga zahtevale kapitalske elite!
Seveda pa so študentje prišli vladi zelo prav, saj imajo nekoga, na kogar kažejo s prstom. A vlada pozablja, da Slovenke in Slovenci niso neumni. Vsak, ki bo vzel v roke Zakon o malem delu o katerem bomo odločali na referendumu in ga primerjal s trenutnim stanjem, bo s kalkulatorjem v rokah kaj hitro prišel do istih izračunov, kot sem jih predstavil. Potem pa verjetno tudi vsakodnevno prikazovanje granitnih kock pred parlamentu ne bo prepričalo prav veliko ljudi, da bi podprli Zakon o malem delu. In če zakon o malem delu ne bo sprejet, potem tudi pokojninska reforma najbrž ne bo potrebna, saj ne bo malih delavcev in 9% prispevka, ampak bo ostal le 24,35%, kar bo bolj ali manj zadoščalo za izplačilo pokojnin v trenutnih višinah.

Igor JURIŠIČ, Ruše.

  • Share/Bookmark

Včeraj je minister za zdravje predstavil predlog nove zdravstvene reforme, ki bo slonela na enostebernem sistemu zdravstvenega zavarovanja.

Za zagotovitev vseh potreb, tako pravi minister, manjka približno 90 milijonov evrov.

Moj komentar na tej okrogli mizi je bil, da lahko poiščemo najprej rezerve v sistemu javnega zdravstva, saj dvomim, da je upravičena plača preko 10.000 EUR bruto nekaterih direktorjev javnih zdravstvenih zavodov. To je kar dvakratnik plače predsednika vlade. Seveda je drugo vprašanje uspešnosti Pahorjevega vladanja.

Drugače pa, kot sem povedal na okrogli mizi, si Slovenija ne sme in ne more privoščiti vojaških avantur v korist ZDA v Iraku in Afganistanu, če na drugi strani pacienti ne morejo do stortitev zaradi pomanjkanja denarja.

Zaključimo lahko, da država, ki je neskončno razsipna pri nekaterih izdatkih (ki so neposredno povezani s Pahorjevim klečeplazenjem pred ZDA) na koncu zopet varčuje na socialni in zdravstveni varnosti njenih državljanov.

  • Share/Bookmark

Minister Svetlik porabil na deset tisoče evrov za onemogočanje ljudske iniciative?!

Ali – Komu naj služi vlada – ljudem ali tajkunom?

Seveda govorimo o davkoplačevalskem denarju, ki ga je ministrstvo za Delo, družino in socialne zadeve izdalo brošure, ki na vehementen način zavaja in predstavlja popolnoma zgrešene predstave o malem delu in posledicah.

Dovolite mi, da komentiram le nekaj (čeprav je takšnih večina) najbolj zavajajočih navedb:

1.       Omogočati delo upokojencem je samo izgovor za realno nižanje pokojnin na eni strani in prikrito podaljšanje delovne dobe na drugi, saj bodo upokojenci prisiljeni delati tudi po upokojitvi

2.       Omogočati delo brezposelnim do 6000 evrov Bruto na leto, ali približno 400 evrov na mesec ni nič drugega kot znižanje minimalne plače na 400 evrov. Delavec, ki bo zaslužil nad 200 evrov bi po takšnem zakonu izgubil ostalo podporo.

3.       Navedba, da imajo vsi zagotovljeno socialno varnost je laž. Študentje (za razliko od upokojencev in brezposelnih) nimajo zagotovljene socialne varnosti. Po novem zakonu bi študentom ostalo le še kakšno delo v strežbi, kjer bo gostinec raje zaposlil 20 letno študentko, kot 70 letnega upokojenca,  strokovna dela, ki sedaj pomenijo dejanske delovne izkušnje pa bodo delodajalci raje ponudili upokojenim ali brezposelnim strokovnjakov. Tako bomo imeli univerzitetno izobražen kader, ki bo imel celo 3-4 mesece delovne dobe po novem zakonu a žal na delovnih mestih, ki niso nikakor povezana s študijem.

Tako lahko ugotovimo, da nobenemu od naštetih tak zakon ne bo pomagal. Brezposelnim bo v neskončnost podaljšal agonijo in socialno varnost, upokojence bo prisilil v delo, študentom pa onemogočil strokovno usposabljanje, tako da bo bodočim arhitektom ali zdravnikom ostalo predvsem delov v strežbi ali pa morda kakšne selitve.

Ker pa verjamem, da dr. Svetlik ni neumen in ima prav gotovo dober razlog za ta zakon, sem poskusil ugotoviti, komu pa bi zakon dejansko prinesel koristi.

Ob brskanju po internetu sem naletel na članek o »Idrijskem tajkunu« – Edvardu Svetliku – podjetje/skupina Hidria. Kot mi je v navadi sem se tudi tokrat poigral s številkami.

Za 500 delavcev na minimalni neto plači 562 evrov bi takšno podjetje brez sprejema Zakona o malem delu plačevalo 922,76 evrov, s prevozom in malico med 1000 in 1.100 evrov, če pa k temu prištejemo še regres za letni dopust, pa pridemo na znesek 13.000 EUR letno oziroma 6,5 milijona evrov letno. Seveda imajo ti delavci tudi pravico do plačanega dopusta in bolniške.

V primeru malih delavcev pa bi bila zadeva nekoliko drugačna. Podjetje bo namesto 500 zaposlenih najelo 500 malih delavcev za 400 evrov neto na mesec. Ob dajatvah (30%) pomeni to 520 evrov. K temu pa ni potrebno prišteti ničesar. Letno bi tako znašal strošek delodajalca pri 500 delavcih 3,12 milijona evrov, ali kar 3,38 milijona evrov več v žep kakšnemu tajkunu.

Seveda pa zakon ne dovoljuje zaposlitve tako velikega števila delavcev in celo predvideva kazen v višini 3000 evrov za podjetje in 500 evrov za odgovorno osebo. Če tudi ta strošek (tako bodo pač tajkuni gledali na simbolično kazen) prištejemo (3.500 x 12 = 42.000 evrov) k strošku dela v primeru malih delavcev pridemo na 3,162 milijona evrov, kar je še vedno polovica zneska, ki ga plačujemo danes.

Na koncu pa se postavi vprašanje kateri Slovenec bo delal za 400 evrov. Odgovor je seveda preprost. Živimo v Evropski uniji in zakon bo enak za vse državljane. Tako bomo dobili na deset tisoče novih brezposelnih Slovencev na eni strani in prav toliko Romunov, Bolgarov in drugih državljanov EU, ki pa jim 400 evrov predstavlja soliden zaslužek.

Tako vidimo, da ima Svetlik (Ivan, Edvard ali oba) kar nekaj milijonov (ovrednotenih v evrih) razlogov, da izpelje tak zakon.

Na koncu ugotovimo, da tak zakon koristi le tajkunom, »levi trojček in Desus« pa želijo (ponovno) oškodovati celotno Slovenijo v korist tajkunom.

Igor JURIŠIČ, SMS- Zeleni Ruše

  • Share/Bookmark